Page 141 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 141
Mitološka konstitucija mode
be predhodne mode. Drugače rečeno, obe sta ideološka konstrukta, ute-
meljena na kreacionizmu ex nihilo. Rajska moda se v Bibliji vzpostavi kot
moda, ki ne pozna prazgodovine človeškega oblačenja, socialistična moda
se vzpostavi s popolnim prelomom v kontinuiteti med predsocialistično
in socialistično modo. Vse, kar modnega šteje v človeški prazgodovini, se
v resnici vzpostavi kot mitološki začetek šele v raju, in vse, kar modnega
šteje v predsocialistični preteklosti, se v resnici vzpostavi kot novo šele z
mitološko socialistično revolucijo. Na prvi pogled se zdi, da imata moda in
mit bolj malo skupnega (Bartlett 2010a, 5):¹² »Moda je modernističen, hitro
spreminjajoč se pojav, potopljen v vsakdanjo realnost, mit pa je konservati-
ven in tradicionalen, saj ohranja status quo. Tudi njun odnos do preteklosti
je drugačen. Moda svoje citate iz preteklosti zajema neredno in nepredvi-
dljivo, mit pa je zvest določenim zgodovinskim trenutkom.« Tako kakor
si Biblija prizadeva izgnati oblačilno prazgodovino človeka iz njenega raja,
je boljševizem skušal pregnati kapitalistično zgodovino mode iz utopične
socialistične obleke, tega »idealnega medija za vizualizacijo razvoja, o ka-
terem so sanjarili socialistični režimi« (str. 7). Tako biblična rajska kakor
socialistična utopična moda se vsiljujeta kot mita s šibko korespondenco
z realnostjo. Rajska moda je rezultat ontološkega strahu pred zgodovino
modnega antiperenializma, ki bi dokazoval, da oblačilna davnina človeka
nima enotnega primordialnega temelja in še manj esencialistično dokonč-
no definirane morale. Socialistična moda pa je vseskozi morala kamuflirati
svoj patološki strah pred kapitalistično inspirirano spremembo oblačenja
v podobah nasprotovanja trgu, konfuznega odnosa do zahodne mode in
sprenevedavega zanikanja preteklosti modnega oblačenja. Tako kakor je
biblični modni kreacionizem organiziran kot nepretrgana hegemonija, ki
se do dneva današnjega na nevzdržne anahronistične načine še vedno slepi
glede antropocentrične evolucije davninskega oblačenja, tako je tudi mo-
dni socializem do svojega bridkega konca deloval kot interesno slepa he-
gemonija, če ponovimo za Djurdjo Bartlett, ki je svoje vrednote in vizije
oblačenja branila z nemogočim zanikanjem »minljivega, stalno spreminja-
jočega se in trajno nepopolnega pojava mode« (str. 12).
¹² Ker mit po Rolandu Barthesu (2000, 109) ni nič drugega kakor vrsta govora, miti potemta-
kem nikoli niso samo pretekli, ampak so vselej že tudi današnji. In v skladu s tem branjem
mita lahko nemški modni filozof Roman Meinhold v knjigi Fashion Myths (2013) brez težav
dokazuje prav nasprotno od tega, kar se glede mita zapiše Djurdji Bartlett, in sicer to, da
moda (s svojo industrijo, marketingom in oglaševanjem) sama aktivno proizvaja in prodaja
številne mite, vrednote ter ideale kot nematerialne »metadobrine«, ki s pomočjo družbene-
ga priznanja, polepšanja in pomlajevanja obljubljajo prestiž, lepoto ter moč.
141
be predhodne mode. Drugače rečeno, obe sta ideološka konstrukta, ute-
meljena na kreacionizmu ex nihilo. Rajska moda se v Bibliji vzpostavi kot
moda, ki ne pozna prazgodovine človeškega oblačenja, socialistična moda
se vzpostavi s popolnim prelomom v kontinuiteti med predsocialistično
in socialistično modo. Vse, kar modnega šteje v človeški prazgodovini, se
v resnici vzpostavi kot mitološki začetek šele v raju, in vse, kar modnega
šteje v predsocialistični preteklosti, se v resnici vzpostavi kot novo šele z
mitološko socialistično revolucijo. Na prvi pogled se zdi, da imata moda in
mit bolj malo skupnega (Bartlett 2010a, 5):¹² »Moda je modernističen, hitro
spreminjajoč se pojav, potopljen v vsakdanjo realnost, mit pa je konservati-
ven in tradicionalen, saj ohranja status quo. Tudi njun odnos do preteklosti
je drugačen. Moda svoje citate iz preteklosti zajema neredno in nepredvi-
dljivo, mit pa je zvest določenim zgodovinskim trenutkom.« Tako kakor
si Biblija prizadeva izgnati oblačilno prazgodovino človeka iz njenega raja,
je boljševizem skušal pregnati kapitalistično zgodovino mode iz utopične
socialistične obleke, tega »idealnega medija za vizualizacijo razvoja, o ka-
terem so sanjarili socialistični režimi« (str. 7). Tako biblična rajska kakor
socialistična utopična moda se vsiljujeta kot mita s šibko korespondenco
z realnostjo. Rajska moda je rezultat ontološkega strahu pred zgodovino
modnega antiperenializma, ki bi dokazoval, da oblačilna davnina človeka
nima enotnega primordialnega temelja in še manj esencialistično dokonč-
no definirane morale. Socialistična moda pa je vseskozi morala kamuflirati
svoj patološki strah pred kapitalistično inspirirano spremembo oblačenja
v podobah nasprotovanja trgu, konfuznega odnosa do zahodne mode in
sprenevedavega zanikanja preteklosti modnega oblačenja. Tako kakor je
biblični modni kreacionizem organiziran kot nepretrgana hegemonija, ki
se do dneva današnjega na nevzdržne anahronistične načine še vedno slepi
glede antropocentrične evolucije davninskega oblačenja, tako je tudi mo-
dni socializem do svojega bridkega konca deloval kot interesno slepa he-
gemonija, če ponovimo za Djurdjo Bartlett, ki je svoje vrednote in vizije
oblačenja branila z nemogočim zanikanjem »minljivega, stalno spreminja-
jočega se in trajno nepopolnega pojava mode« (str. 12).
¹² Ker mit po Rolandu Barthesu (2000, 109) ni nič drugega kakor vrsta govora, miti potemta-
kem nikoli niso samo pretekli, ampak so vselej že tudi današnji. In v skladu s tem branjem
mita lahko nemški modni filozof Roman Meinhold v knjigi Fashion Myths (2013) brez težav
dokazuje prav nasprotno od tega, kar se glede mita zapiše Djurdji Bartlett, in sicer to, da
moda (s svojo industrijo, marketingom in oglaševanjem) sama aktivno proizvaja in prodaja
številne mite, vrednote ter ideale kot nematerialne »metadobrine«, ki s pomočjo družbene-
ga priznanja, polepšanja in pomlajevanja obljubljajo prestiž, lepoto ter moč.
141
