Page 144 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 144
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
vljenjski slog,³³ tehnologija³⁴ itn. Skratka, moda je družbeni produkt števil-
nih praks in proces nenehnega proizvajanja, reguliranja, reprezentiranja,
identificiranja, konzumiranja ter pogajanja med materialnim in simbolnim
za ustrezne pomene, izkušnje, utelesitve ter doživljanja.
Braudel piše, da je v tradicionalnih družbah obleka ostala enaka tudi ne-
kaj stoletij, ne da bi se kaj dosti spremenila. Modne spremembe se najprej
uveljavijo med elito od 17. stoletja dalje, zares pa se utrdijo šele v 18. sto-
letju, ko se vse pospeši in ko mora obleka začeti zagrizeno opozarjati na
družbene razlike in nasprotja (Braudel 1988, 65, 72). Hitrost modnega cikla
se je naglo povečala od 19. stoletja dalje, potem ponovno po drugi svetovni
vojni, posebno hitrost pa je ta cikel dosegel v zadnjem desetletju in pol s
»hitro modo«³⁵ (angl. fast fashion). Razlogi za te hitre spremembe in pospe-
ške mode tičijo tako v procesih industrializacije ter modernizacije, kjer je
nenehno uvajanje novosti postalo sestavni del kapitalistične proizvodnje
in potrošnje dobrin. Toda ne glede na hitre obrate »modnih režimov«, ki
jih je moda doživela v 19. in 20. stoletju, je nekaj njena trdoživa stalnica, to
je, da moda stalno nakazuje na družbeno hierarhijo. Že v predindustrijskih
in predmodernih evropskih družbah 17. in 18. stoletja so obstajale modne
transgresivne prakse v obliki kršenja »primernosti« oblačenja glede na ra-
zred, status ali spol, zato so družbe razvile zakone in pravila o dovoljenih
ter prepovedanih načinih oblačenja. S predpisovanjem barv, krojev, dodat-
kov in materialov, primernih za posamezne stanove in sloje prebivalstva, je
vsakokratni vladajoči razred reguliral modo, preprečeval nižjim slojem, da
posnemajo elito, in tako ohranjal družbene in simbolne razlike med stano-
vi, predvsem pa je zaščitil plemstvo in dvor pred buržoazijo (Luthar 2014,
226, 228). Oblačilni videz ljudi je bil v vsaki dobi pravzaprav rezultat različ-
nih oblastnih regulacij, instrumentalizacij in institucionalizacij, s pomočjo
katerih je moda postala neposredno povezana z razredno in s statusno pri-
padnostjo, slednja pa se na način uprizarjanja konstituira prav skozi mo-
³³ Gl. Polhemus (1996), Hebdige (1979), Geczy in Karaminas (2013) ter Velimirović (2007).
³⁴ Gl. Quin (2002) in Seymour (2009).
³⁵ Izraz »hitra moda« se nanaša na nizkocenovne kolekcije oblačil, ki posnemajo trenutne
luksuzne modne trende. Hitra moda pomaga zadovoljiti zlasti želje mladih potrošnikov v
industrializiranem svetu po luksuzni modi, čeprav simbolizira ekonomsko izkoriščanje, po-
trošniško nevzdržnost, predvsem pa ekološko netrajnost. Modni trendi bliskajo s hitrostjo
strel in zamirajo z logiko strel, pri čemer današnji najnovejši slogi prevzemajo včerajšnje,
ki so že bili poslani v koš za smeti. Za razumevanje raznih protislovij in pravzaprav inhe-
rentnega neskladja med potrošniki hitre mode, ki so pogosto zaskrbljeni zaradi okoljskih
in podnebnih vprašanj, in njihovimi dejanskimi potrošniškimi praksami, ki so neredko v
globokem nasprotju z najboljšimi ekološkimi praksami gl. Annamma Joy idr. (2012).
144
vljenjski slog,³³ tehnologija³⁴ itn. Skratka, moda je družbeni produkt števil-
nih praks in proces nenehnega proizvajanja, reguliranja, reprezentiranja,
identificiranja, konzumiranja ter pogajanja med materialnim in simbolnim
za ustrezne pomene, izkušnje, utelesitve ter doživljanja.
Braudel piše, da je v tradicionalnih družbah obleka ostala enaka tudi ne-
kaj stoletij, ne da bi se kaj dosti spremenila. Modne spremembe se najprej
uveljavijo med elito od 17. stoletja dalje, zares pa se utrdijo šele v 18. sto-
letju, ko se vse pospeši in ko mora obleka začeti zagrizeno opozarjati na
družbene razlike in nasprotja (Braudel 1988, 65, 72). Hitrost modnega cikla
se je naglo povečala od 19. stoletja dalje, potem ponovno po drugi svetovni
vojni, posebno hitrost pa je ta cikel dosegel v zadnjem desetletju in pol s
»hitro modo«³⁵ (angl. fast fashion). Razlogi za te hitre spremembe in pospe-
ške mode tičijo tako v procesih industrializacije ter modernizacije, kjer je
nenehno uvajanje novosti postalo sestavni del kapitalistične proizvodnje
in potrošnje dobrin. Toda ne glede na hitre obrate »modnih režimov«, ki
jih je moda doživela v 19. in 20. stoletju, je nekaj njena trdoživa stalnica, to
je, da moda stalno nakazuje na družbeno hierarhijo. Že v predindustrijskih
in predmodernih evropskih družbah 17. in 18. stoletja so obstajale modne
transgresivne prakse v obliki kršenja »primernosti« oblačenja glede na ra-
zred, status ali spol, zato so družbe razvile zakone in pravila o dovoljenih
ter prepovedanih načinih oblačenja. S predpisovanjem barv, krojev, dodat-
kov in materialov, primernih za posamezne stanove in sloje prebivalstva, je
vsakokratni vladajoči razred reguliral modo, preprečeval nižjim slojem, da
posnemajo elito, in tako ohranjal družbene in simbolne razlike med stano-
vi, predvsem pa je zaščitil plemstvo in dvor pred buržoazijo (Luthar 2014,
226, 228). Oblačilni videz ljudi je bil v vsaki dobi pravzaprav rezultat različ-
nih oblastnih regulacij, instrumentalizacij in institucionalizacij, s pomočjo
katerih je moda postala neposredno povezana z razredno in s statusno pri-
padnostjo, slednja pa se na način uprizarjanja konstituira prav skozi mo-
³³ Gl. Polhemus (1996), Hebdige (1979), Geczy in Karaminas (2013) ter Velimirović (2007).
³⁴ Gl. Quin (2002) in Seymour (2009).
³⁵ Izraz »hitra moda« se nanaša na nizkocenovne kolekcije oblačil, ki posnemajo trenutne
luksuzne modne trende. Hitra moda pomaga zadovoljiti zlasti želje mladih potrošnikov v
industrializiranem svetu po luksuzni modi, čeprav simbolizira ekonomsko izkoriščanje, po-
trošniško nevzdržnost, predvsem pa ekološko netrajnost. Modni trendi bliskajo s hitrostjo
strel in zamirajo z logiko strel, pri čemer današnji najnovejši slogi prevzemajo včerajšnje,
ki so že bili poslani v koš za smeti. Za razumevanje raznih protislovij in pravzaprav inhe-
rentnega neskladja med potrošniki hitre mode, ki so pogosto zaskrbljeni zaradi okoljskih
in podnebnih vprašanj, in njihovimi dejanskimi potrošniškimi praksami, ki so neredko v
globokem nasprotju z najboljšimi ekološkimi praksami gl. Annamma Joy idr. (2012).
144
