Page 19 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 19
Moda kot vsakdanja praksa
hlo nezadovoljnega potrošnika, ki mu nenehno nekaj manjka. Nahajamo
se na potrošniškem tekočem traku (angl. consumption treadmill): ne kupu-
jemo in ne trošimo zato, da bi bili srečni, ampak nam potrošnja pomaga,
da ohranjamo korak z drugimi (Sunstein 2006, 209–210). Potrošniški te-
koči trakovi se z razvojem tehnologij gibajo tudi vse hitreje. Hitrosti ne
pospešuje sama tehnologija, ampak je hitrost kulturna vrednota, tehno-
logija pa pri tem pospeševanju le asistira: tehnologija omogoča vse večjo
hitrost, a je ne zapoveduje. Pomemben vzrok potrošnje je zlasti družbena
primerjava, zato posamezniki potrebujejo vse več potrošnje dobrin, preko
katere merijo svoj »napredek«, pomeni tudi pozicioniranje posameznika v
družbo.
Novost oz. sprememba je torej pomembno motivacijsko gibalo sodobno-
sti; preko izražanja sprememb posamezniki pokažejo svojo seznanjenost s
»trendi«. V dobi internetnih platform družbenih medijev pa je prišlo tudi
do spremenjenega razumevanja, kaj je središče družbenosti in kje posame-
zniki preverjamo, kaj je družbeno relevantno, kaj je »trending«. Do nedav-
nega so bili tradicionalni mediji tista institucija in okvir, ki je bil razumljen
kot središče družbe, ki je torej posameznikom ponujal osnovni orientir,
»kaj se v družbi dogaja«. Mit mediiziranega središča (angl the myth of the
mediated centre) je torej govoril o tem, da ima družba neko središče vre-
dnot, vednosti in pomenov ter da imajo partikularne institucije – namreč
tiste, ki jih imenujemo »mediji« – privilegirano vlogo, da nam omogočajo
dostop do tega predpostavljenega središča (Couldry 2014, 3).
Po mnenju Nicka Couldryja so sodobne platforme družbenih medijev v
veliki meri prevzele to funkcijo. Če so bili nekoč mediji »naravno« mesto,
kjer je posameznik izvedel, kaj se dogaja, pa se danes kot domnevno narav-
ni prostor tovrstne osrediščenosti vse bolj prepoznavajo same platforme
družbenih medijev. Ker so osrednja vozlišča platform prav posamezniki in
njihovi profili, je skorajda logično, da se je ta vtis središčnosti dokaj z lah-
koto vzpostavil.
Nick Couldry torej govori o novem mitu, ki ga povezuje s transformacijo
razumevanja, kje je središče družbe. V dobi družbenih medijev se je pojavil
mit o vseh nas (angl. the myth of us). Ta nov mit je še posebej zapeljiv, ker
tradicionalne medijske institucije na platformah družbenih medijev nima-
jo več kakšne osrednje vloge; skorajda lahko trdimo, da so povsem padle
iz(ven) okvira: na platformah družbenih medijev so zgodbe in situacije ve-
činoma osredotočene na to, kaj »mi« počnemo. V ospredju so naše zgodbe,
naše prioritete, v ospredju smo »mi«. Če so nam nekoč tradicionalni mediji
govorili zgodbo o tem, kaj se dogaja v naši skupnosti, v našem narodu itd.,
19
hlo nezadovoljnega potrošnika, ki mu nenehno nekaj manjka. Nahajamo
se na potrošniškem tekočem traku (angl. consumption treadmill): ne kupu-
jemo in ne trošimo zato, da bi bili srečni, ampak nam potrošnja pomaga,
da ohranjamo korak z drugimi (Sunstein 2006, 209–210). Potrošniški te-
koči trakovi se z razvojem tehnologij gibajo tudi vse hitreje. Hitrosti ne
pospešuje sama tehnologija, ampak je hitrost kulturna vrednota, tehno-
logija pa pri tem pospeševanju le asistira: tehnologija omogoča vse večjo
hitrost, a je ne zapoveduje. Pomemben vzrok potrošnje je zlasti družbena
primerjava, zato posamezniki potrebujejo vse več potrošnje dobrin, preko
katere merijo svoj »napredek«, pomeni tudi pozicioniranje posameznika v
družbo.
Novost oz. sprememba je torej pomembno motivacijsko gibalo sodobno-
sti; preko izražanja sprememb posamezniki pokažejo svojo seznanjenost s
»trendi«. V dobi internetnih platform družbenih medijev pa je prišlo tudi
do spremenjenega razumevanja, kaj je središče družbenosti in kje posame-
zniki preverjamo, kaj je družbeno relevantno, kaj je »trending«. Do nedav-
nega so bili tradicionalni mediji tista institucija in okvir, ki je bil razumljen
kot središče družbe, ki je torej posameznikom ponujal osnovni orientir,
»kaj se v družbi dogaja«. Mit mediiziranega središča (angl the myth of the
mediated centre) je torej govoril o tem, da ima družba neko središče vre-
dnot, vednosti in pomenov ter da imajo partikularne institucije – namreč
tiste, ki jih imenujemo »mediji« – privilegirano vlogo, da nam omogočajo
dostop do tega predpostavljenega središča (Couldry 2014, 3).
Po mnenju Nicka Couldryja so sodobne platforme družbenih medijev v
veliki meri prevzele to funkcijo. Če so bili nekoč mediji »naravno« mesto,
kjer je posameznik izvedel, kaj se dogaja, pa se danes kot domnevno narav-
ni prostor tovrstne osrediščenosti vse bolj prepoznavajo same platforme
družbenih medijev. Ker so osrednja vozlišča platform prav posamezniki in
njihovi profili, je skorajda logično, da se je ta vtis središčnosti dokaj z lah-
koto vzpostavil.
Nick Couldry torej govori o novem mitu, ki ga povezuje s transformacijo
razumevanja, kje je središče družbe. V dobi družbenih medijev se je pojavil
mit o vseh nas (angl. the myth of us). Ta nov mit je še posebej zapeljiv, ker
tradicionalne medijske institucije na platformah družbenih medijev nima-
jo več kakšne osrednje vloge; skorajda lahko trdimo, da so povsem padle
iz(ven) okvira: na platformah družbenih medijev so zgodbe in situacije ve-
činoma osredotočene na to, kaj »mi« počnemo. V ospredju so naše zgodbe,
naše prioritete, v ospredju smo »mi«. Če so nam nekoč tradicionalni mediji
govorili zgodbo o tem, kaj se dogaja v naši skupnosti, v našem narodu itd.,
19
