Page 145 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 145
Z modo misliti družbo, ne le oblačiti družbe
do. Skratka, oblačilna kultura ima »osrednjo vlogo v uprizarjanju, torej ne
razkazovanju razrednih in drugih razlik, temveč pri oblikovanju razlik v
praksi razlikovanja. Ne gre za to, da obleke kažejo na že obstoječe razredne
odnose ali pa so samo indikator položaja tistega, ki jih nosi . . . , temveč so
eden od načinov, na katere se njegov položaj šele konstituira« (Luthar 2014,
230). Predhodno je nekaj podobnega trdil že Barnard, ko je zapisal (2005,
145–146), da si oblek »ne smemo razlagati kot odsev ali epifenomen že ob-
stoječih razrednih odnosov, marveč kot enega od načinov, na katere se ti
razredni odnosi konstituirajo«.
Med vsemi družboslovnimi disciplinami je zlasti sociologija močno pri-
spevala k študiju mode in oblačenja, saj so bili klasični sociologi (Spencer,
Tönnies, Veblen, Simmel) tisti, ki so postavili temelje teoretskega okvira
za modo, ki se je kasneje diferenciral v različna konceptualna razumevanja
sodobne mode. Diskurzi klasične sociologije so modo povezovali predvsem
s pojmom imitacije, z znakom demokratične družbe, s produktom kapitali-
stičnega sistema ali z izrazom razrednega razlikovanja oz. distinkcije. Če-
prav nobeden od klasičnih sociologov ni uporabil izraza »teorija kapljanja«
(angl. trickle-down theory), je njihova osnovna predpostavka dejansko bila,
da naj bi se moda začela z ženskami³⁶ iz premožnih višjih slojev, nato pa naj
bi od njih »kapljala« po družbeni lestvici navzdol do množic in nižjih slojev.
Generaciji klasičnih sociologov so v 20. stoletju sledili številni sodobni so-
ciologi (Blumer, König, Davis idr.) in specializirani sociologi mode (Wilson,
Crane, Kawamura idr.), ki so »teoriji kapljanja« nasprotovali s trditvijo, da
moda ni rezultat razredne diferenciacije in posnemanja, temveč odgovor
na željo, da bi bili ljudje v trendu z novimi okusi in da bi sami izražali nove
okuse v stalno spreminjajočem se svetu. Moda pomeni fluidnost in mobil-
nost družbene strukture skupnosti ter zahteva določeno vrsto družbe, to je
sodobni svet, kjer je sistem socialne stratifikacije odprt in prožen. Sodob-
ni sociologi trdijo, da mora biti za obstoj mode izpolnjen en ključen pogoj,
to je, da morajo v družbi obstajati razlike v družbenih položajih, ki pa jih
je mogoče presegati. V sociološki perspektivi moda v togem sistemu druž-
³⁶ Konservativni pisatelj, dramatik, časnikar in satirik Jakob Alešovec v Ljubljanskih slikah
(1879), kjer portretira raznovrstne poklicne profile 19. stoletja, izdaten interes za najnovej-
šo modo docela položi v ženske vloge in poklice, npr. plemkinje ali vélike gospe, situirane
meščanke ali blagorodne gospe (npr. žene bogatih trgovcev), izobraženke (učiteljice ali kan-
didatke za učiteljice, umetnice, zlasti pesnice), za možitev godne gospodične (1879, 75, 172,
182, 189, 203). Moda v obnebju interesa žensk je porogljivo prikazana kot praksa trivialne-
ga, lascivnega, frivolnega, brezdelnega, površinskega, maškaradnega, lažnega in tujskega
ali potujčenega značaja.
145
do. Skratka, oblačilna kultura ima »osrednjo vlogo v uprizarjanju, torej ne
razkazovanju razrednih in drugih razlik, temveč pri oblikovanju razlik v
praksi razlikovanja. Ne gre za to, da obleke kažejo na že obstoječe razredne
odnose ali pa so samo indikator položaja tistega, ki jih nosi . . . , temveč so
eden od načinov, na katere se njegov položaj šele konstituira« (Luthar 2014,
230). Predhodno je nekaj podobnega trdil že Barnard, ko je zapisal (2005,
145–146), da si oblek »ne smemo razlagati kot odsev ali epifenomen že ob-
stoječih razrednih odnosov, marveč kot enega od načinov, na katere se ti
razredni odnosi konstituirajo«.
Med vsemi družboslovnimi disciplinami je zlasti sociologija močno pri-
spevala k študiju mode in oblačenja, saj so bili klasični sociologi (Spencer,
Tönnies, Veblen, Simmel) tisti, ki so postavili temelje teoretskega okvira
za modo, ki se je kasneje diferenciral v različna konceptualna razumevanja
sodobne mode. Diskurzi klasične sociologije so modo povezovali predvsem
s pojmom imitacije, z znakom demokratične družbe, s produktom kapitali-
stičnega sistema ali z izrazom razrednega razlikovanja oz. distinkcije. Če-
prav nobeden od klasičnih sociologov ni uporabil izraza »teorija kapljanja«
(angl. trickle-down theory), je njihova osnovna predpostavka dejansko bila,
da naj bi se moda začela z ženskami³⁶ iz premožnih višjih slojev, nato pa naj
bi od njih »kapljala« po družbeni lestvici navzdol do množic in nižjih slojev.
Generaciji klasičnih sociologov so v 20. stoletju sledili številni sodobni so-
ciologi (Blumer, König, Davis idr.) in specializirani sociologi mode (Wilson,
Crane, Kawamura idr.), ki so »teoriji kapljanja« nasprotovali s trditvijo, da
moda ni rezultat razredne diferenciacije in posnemanja, temveč odgovor
na željo, da bi bili ljudje v trendu z novimi okusi in da bi sami izražali nove
okuse v stalno spreminjajočem se svetu. Moda pomeni fluidnost in mobil-
nost družbene strukture skupnosti ter zahteva določeno vrsto družbe, to je
sodobni svet, kjer je sistem socialne stratifikacije odprt in prožen. Sodob-
ni sociologi trdijo, da mora biti za obstoj mode izpolnjen en ključen pogoj,
to je, da morajo v družbi obstajati razlike v družbenih položajih, ki pa jih
je mogoče presegati. V sociološki perspektivi moda v togem sistemu druž-
³⁶ Konservativni pisatelj, dramatik, časnikar in satirik Jakob Alešovec v Ljubljanskih slikah
(1879), kjer portretira raznovrstne poklicne profile 19. stoletja, izdaten interes za najnovej-
šo modo docela položi v ženske vloge in poklice, npr. plemkinje ali vélike gospe, situirane
meščanke ali blagorodne gospe (npr. žene bogatih trgovcev), izobraženke (učiteljice ali kan-
didatke za učiteljice, umetnice, zlasti pesnice), za možitev godne gospodične (1879, 75, 172,
182, 189, 203). Moda v obnebju interesa žensk je porogljivo prikazana kot praksa trivialne-
ga, lascivnega, frivolnega, brezdelnega, površinskega, maškaradnega, lažnega in tujskega
ali potujčenega značaja.
145
