Page 146 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 146
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
bene hierarhije potemtakem ni mogoča (Kawamura 2015). Ta perspektiva
seveda ne izključuje nastanka prevladujočih modnih ortodoksij.
Na eni strani je sociologija sama razvijala partikularne diskurze o mo-
di, na drugi pa se je specialistična sociologija mode začela uveljavljati tu-
di s pomočjo in preko drugih disciplin (Monneyron 2010, 37–53). Ena od
teh disciplin je nedvomno splošna semiologija (Monneyron 2010, 54–66;
prim. Burgelin 1996, Jestratrijević 2013, Gruić 2018, Jobling 2016), ki je
nastala zaradi preobrata na področju francoskih človeških ali humanistič-
nih znanosti (fr. sciences humaines) v šestdesetih letih 20. stoletja in ki ji
dolgujemo eno najbolj znanih del na to temo. Gre za semiologijo oblačil in
mode Rolanda Barthesa. Medtem ko je sociologijo mode, ki je sicer »privi-
legiran sociološki objekt«, v Barthesovih časih čakalo še nekaj izzivov, se je
Barthes mode lotil na povsem drugačen način. Medtem ko je zgodnja soci-
ologija mode skušala sistematizirati oblačilna vedenja, ki se jih da povezati
z družbenimi razmerami, življenjskim standardom in družbenimi vlogami,
semiologija sploh ne gre po tej poti. Če sociologija začne pri modnem mo-
delu, ki si ga je prvotno zamislila, in nato sledi realizaciji tega modela skozi
vrsto realnih oblačil, semiologija opisuje oblačila, ki ostanejo docela imagi-
narna ali, če želite, čisto intelegibilna. Semiologija ne vodi k prepoznavanju
praks, temveč podob. Sociologija mode je v celoti usmerjena k resničnim
oblačilom, semiologija mode k nizu kolektivnih predstav. Prav na tej osno-
vi je Barthes lahko ločil tri različna oblačila (pravzaprav gre za eno in isto
oblačilo, a manifestirano na tri različne načine): oblačilo – podoba (fr. le
vêtement-image) ali podoba oblačila, to je oblačilo, ki je »fotografirano ali
narisano« (konstitucijo tega oblačila podpira sistem podobe); oblačilo – pi-
sanje (fr. le vêtement écrit) ali pisno oblačilo, to je oblačilo, ki je »opisano,
preoblikovano v jezik« (konstitucijo tega oblačila podpira sistem jezika); in
oblačilo – realnost (fr. le vêtement réel) ali resnično oblačilo, to je oblačilo,
ki se ga dejansko »nosi v družbi« (konstitucijo tega oblačila podpira tehno-
logija proizvodne realnosti). Prvo oblačilo se vzpostavlja na ravni forme,
drugo na ravni besed, tretje na ravni tehnologije materializacije (oz. sledi
proizvodnih dejanj in končnih izdelkov). Resnična oblačila ne morejo biti
verificirana na ravni podobe ali jezika, saj, kakor vemo, podoba in jezik po
Barthesu nista plasti realnosti. Za sistematično analizo resničnih ali dejan-
skih oblačil bi se bilo potemtakem treba vrniti, kakor sugerira Barthes sam,
k dejanjem, ki urejajo njihovo proizvodnjo in izdelavo. Kljub temu Barthes
kot semiolog ni šel po poti analize resničnih oblačil, torej ni postal soci-
olog v semiologiji mode, ampak je oblačila analiziral na podobotvorni in
besedotvorni ravni.
146
bene hierarhije potemtakem ni mogoča (Kawamura 2015). Ta perspektiva
seveda ne izključuje nastanka prevladujočih modnih ortodoksij.
Na eni strani je sociologija sama razvijala partikularne diskurze o mo-
di, na drugi pa se je specialistična sociologija mode začela uveljavljati tu-
di s pomočjo in preko drugih disciplin (Monneyron 2010, 37–53). Ena od
teh disciplin je nedvomno splošna semiologija (Monneyron 2010, 54–66;
prim. Burgelin 1996, Jestratrijević 2013, Gruić 2018, Jobling 2016), ki je
nastala zaradi preobrata na področju francoskih človeških ali humanistič-
nih znanosti (fr. sciences humaines) v šestdesetih letih 20. stoletja in ki ji
dolgujemo eno najbolj znanih del na to temo. Gre za semiologijo oblačil in
mode Rolanda Barthesa. Medtem ko je sociologijo mode, ki je sicer »privi-
legiran sociološki objekt«, v Barthesovih časih čakalo še nekaj izzivov, se je
Barthes mode lotil na povsem drugačen način. Medtem ko je zgodnja soci-
ologija mode skušala sistematizirati oblačilna vedenja, ki se jih da povezati
z družbenimi razmerami, življenjskim standardom in družbenimi vlogami,
semiologija sploh ne gre po tej poti. Če sociologija začne pri modnem mo-
delu, ki si ga je prvotno zamislila, in nato sledi realizaciji tega modela skozi
vrsto realnih oblačil, semiologija opisuje oblačila, ki ostanejo docela imagi-
narna ali, če želite, čisto intelegibilna. Semiologija ne vodi k prepoznavanju
praks, temveč podob. Sociologija mode je v celoti usmerjena k resničnim
oblačilom, semiologija mode k nizu kolektivnih predstav. Prav na tej osno-
vi je Barthes lahko ločil tri različna oblačila (pravzaprav gre za eno in isto
oblačilo, a manifestirano na tri različne načine): oblačilo – podoba (fr. le
vêtement-image) ali podoba oblačila, to je oblačilo, ki je »fotografirano ali
narisano« (konstitucijo tega oblačila podpira sistem podobe); oblačilo – pi-
sanje (fr. le vêtement écrit) ali pisno oblačilo, to je oblačilo, ki je »opisano,
preoblikovano v jezik« (konstitucijo tega oblačila podpira sistem jezika); in
oblačilo – realnost (fr. le vêtement réel) ali resnično oblačilo, to je oblačilo,
ki se ga dejansko »nosi v družbi« (konstitucijo tega oblačila podpira tehno-
logija proizvodne realnosti). Prvo oblačilo se vzpostavlja na ravni forme,
drugo na ravni besed, tretje na ravni tehnologije materializacije (oz. sledi
proizvodnih dejanj in končnih izdelkov). Resnična oblačila ne morejo biti
verificirana na ravni podobe ali jezika, saj, kakor vemo, podoba in jezik po
Barthesu nista plasti realnosti. Za sistematično analizo resničnih ali dejan-
skih oblačil bi se bilo potemtakem treba vrniti, kakor sugerira Barthes sam,
k dejanjem, ki urejajo njihovo proizvodnjo in izdelavo. Kljub temu Barthes
kot semiolog ni šel po poti analize resničnih oblačil, torej ni postal soci-
olog v semiologiji mode, ampak je oblačila analiziral na podobotvorni in
besedotvorni ravni.
146
