Page 148 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 148
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
li, sama postala razočarana nad ljubeznijo ljudi do oblačil, zato je medijske
performance oblačenja preobrazila v egoistično ljubezen do sebe. Moda kot
sama sebi namen? Moda, ki jo prenese samo vzvišen patos modne piste, ne
pa vsakdan ulice?
Francoski sociolog Pierre Bourdieu se je problema mode (prim. Rocamo-
ra 2002 in 2016; Valentić 2018; Weijue 2012) lotil – v okviru raziskovanja
okusov in kulturnih praks v La Distinction (1979) – z »zunanjega« konca,
tj. z vidika proizvodnje in potrošnje. Toda že pred omenjenim delom, ki
ga je zaradi ugledne izdaje v angleščini dejansko izstrelilo v svetovno ne
le sociološko, ampak širšo akademsko orbito, se je v dveh drugih predho-
dnih besedilih – v »Haute couture et haute culture« iz leta 1974, ki je bil leta
1984 objavljen v Questions de sociologie, in »Le Couturier et sa griffe: Con-
tribution à une théorie de la magie« (Bourdieu 1975) – mode lotil ravno na
tistem njenem kraju, kjer je bila v sociološki in etnološki tradiciji morda
najfrivolneje opazovana in zaničevana. Govorimo o konceptu visoke mo-
de,⁴⁰ ki v primerjavi z drugimi polji kulturne produkcije ponuja privilegira-
no področje opazovanja logik modnega polja. Visoka moda ilustrira proces
produkcije verjetja ali kar verovanja v fetiš znamke, ki se po Bourdieuju
(1984, 197, 204–205). sklada z nekim povsem drugim procesom, to je delo-
vanjem magije, ki jo je analiziral Marcel Mauss. Gre za »moč vzpostavljanja
predmetov kot redkih dobrin na podlagi podpisa«, ki je posledica strukture
proizvodnega polja visoke kulture. Drugače rečeno, »podpis je znamka, ki
ne spreminja materialne narave, temveč družbeno naravo predmeta« (str.
197, 204), in sicer z operacijo transsubstanciacije, ki izdelku podeli vrednost
v imenu proizvajalca in z imenom proizvajalca. Bourdieu se že sredi se-
demdesetih let preteklega stoletja loteva preučevanja mode kot polja (fr.
champ), torej kot družbenega prostora igre, v katerem v okviru objektiv-
nih odnosov med posamezniki ali institucijami poteka tekma za modno
uveljavitev, odličnost in prestiž. Tako ugotavlja, da v modnem polju visoke
mode prevladujejo modni agensi, ki so uspeli akumulirati največ moči, da s
svojim imenom in »podpisom« oblačilom zagotovijo njihovo redkost, origi-
nalnost in singularnost. Dominantni modni agensi so tisti, katerih podpis
največ šteje, in to ne le v ekonomskem, ampak tudi v simbolnem smislu, saj
so si tekom svojih karier pridobili dovolj specifičnega modnega kapitala za
⁴⁰ Kasneje so nekateri, npr. Agnès Rocamora (2002), Bourdieuju očitali pomanjkanje interesa
za razumevanje množične mode in vpliva, ki ga je imela na dogajanja v polju visoke mode. Z
izključnim osredotočenjem na visoko modo seveda Bourdieu ni mogel analitsko ovrednotiti
ekonomskih, družbenih, kulturnih in simbolnih posledic tega vpliva.
148
li, sama postala razočarana nad ljubeznijo ljudi do oblačil, zato je medijske
performance oblačenja preobrazila v egoistično ljubezen do sebe. Moda kot
sama sebi namen? Moda, ki jo prenese samo vzvišen patos modne piste, ne
pa vsakdan ulice?
Francoski sociolog Pierre Bourdieu se je problema mode (prim. Rocamo-
ra 2002 in 2016; Valentić 2018; Weijue 2012) lotil – v okviru raziskovanja
okusov in kulturnih praks v La Distinction (1979) – z »zunanjega« konca,
tj. z vidika proizvodnje in potrošnje. Toda že pred omenjenim delom, ki
ga je zaradi ugledne izdaje v angleščini dejansko izstrelilo v svetovno ne
le sociološko, ampak širšo akademsko orbito, se je v dveh drugih predho-
dnih besedilih – v »Haute couture et haute culture« iz leta 1974, ki je bil leta
1984 objavljen v Questions de sociologie, in »Le Couturier et sa griffe: Con-
tribution à une théorie de la magie« (Bourdieu 1975) – mode lotil ravno na
tistem njenem kraju, kjer je bila v sociološki in etnološki tradiciji morda
najfrivolneje opazovana in zaničevana. Govorimo o konceptu visoke mo-
de,⁴⁰ ki v primerjavi z drugimi polji kulturne produkcije ponuja privilegira-
no področje opazovanja logik modnega polja. Visoka moda ilustrira proces
produkcije verjetja ali kar verovanja v fetiš znamke, ki se po Bourdieuju
(1984, 197, 204–205). sklada z nekim povsem drugim procesom, to je delo-
vanjem magije, ki jo je analiziral Marcel Mauss. Gre za »moč vzpostavljanja
predmetov kot redkih dobrin na podlagi podpisa«, ki je posledica strukture
proizvodnega polja visoke kulture. Drugače rečeno, »podpis je znamka, ki
ne spreminja materialne narave, temveč družbeno naravo predmeta« (str.
197, 204), in sicer z operacijo transsubstanciacije, ki izdelku podeli vrednost
v imenu proizvajalca in z imenom proizvajalca. Bourdieu se že sredi se-
demdesetih let preteklega stoletja loteva preučevanja mode kot polja (fr.
champ), torej kot družbenega prostora igre, v katerem v okviru objektiv-
nih odnosov med posamezniki ali institucijami poteka tekma za modno
uveljavitev, odličnost in prestiž. Tako ugotavlja, da v modnem polju visoke
mode prevladujejo modni agensi, ki so uspeli akumulirati največ moči, da s
svojim imenom in »podpisom« oblačilom zagotovijo njihovo redkost, origi-
nalnost in singularnost. Dominantni modni agensi so tisti, katerih podpis
največ šteje, in to ne le v ekonomskem, ampak tudi v simbolnem smislu, saj
so si tekom svojih karier pridobili dovolj specifičnega modnega kapitala za
⁴⁰ Kasneje so nekateri, npr. Agnès Rocamora (2002), Bourdieuju očitali pomanjkanje interesa
za razumevanje množične mode in vpliva, ki ga je imela na dogajanja v polju visoke mode. Z
izključnim osredotočenjem na visoko modo seveda Bourdieu ni mogel analitsko ovrednotiti
ekonomskih, družbenih, kulturnih in simbolnih posledic tega vpliva.
148
