Page 149 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 149
Z modo misliti družbo, ne le oblačiti družbe
izvajanje modne dominacije nad drugimi modnimi agensi. Podobno kakor
polje kulturne produkcije (natančneje produkcije umetniških artefaktov)
je tudi polje visoke mode strukturirano okoli opozicije med dominantnim
polom, ki ga sestavljajo tisti, katerih podpis ima najvišjo vrednost, najugle-
dnejšo tradicijo, največ prometa in najvišjo ceno, in dominiranim polom,
ki ga sestavljajo tisti modni agensi, ki so manj obdarjeni s posebnim mo-
dnim kapitalom, ki ga zahteva visoka moda, zato ponujajo cenejše izdelke.
Etablirani modni agensi se poslužujejo strategij ohranjanja, s pomočjo kate-
rih črpajo simbolne profite iz postopoma nakopičenega modnega kapitala.
Novi udeleženci, ki vstopajo v modno polje, so vselej v poziciji, da ravnajo
na podlagi uporabe strategij subverzije, usmerjene v kopičenje specifične-
ga modnega kapitala, ki predpostavlja bolj ali manj radikalen preobrat na
lestvici družbenih vrednot, bolj ali manj »revolucionarno« redefiniranje na-
čel proizvodnje in vrednotenja izdelkov ter hkrati zaposluje razvrednotenje
kapitala dominantnih sil. Bourdieu omenjen spopad med starim in novim
modnim kapitalom v modnem polju pomenljivo ponazori z razliko med
dvema pariškima modnima oblikovalcema, Pierrom Balmainom in Jean-
Louisom Scherrerjem, med »levim« in »desnim bregom« povojne franco-
ske mode: prvi je od mode zahteval umetniškost, sofistikacijo, eleganco,
diskretni luksuz, rafiniranost, tako rekoč »arhitekturo gibanja«, drugi je
iz nje delal simpatičnost, nosljivost, funkcionalnost, bahavo modernost,
ekscesno avantgardnost, šegavost, celo kičavost (Bourdieu 1984, 197–199).
Drugi je deloval na način stalnega spodkopavanja dominantnega modnega
pola, torej s pomočjo modne heterodoksije (izumljanje »klasike na dekla-
siran način«), prvi pa s pomočjo strategij ohranjanja, torej modne ortodo-
ksije (poudarjanje tradicije, zagovarjanje francoske kvalitete ipd.).
Že od časov teh Bourdieujevih opažanj je jasno, da tako ortodoksni ka-
kor heterodoksni modni agensi v resnici proizvajajo cel kup psevdomodnih
ideoloških fikcij, s pomočjo katerih skušajo regulirati svoj položaj na trgu
in v družbi nasploh. Eden najeklatantnejših primerov fikcije se zgodi, ko
se, denimo, odtenki barve ali prisotnost posameznih kosov oblačil v kolek-
cijah spremenijo v skladu s premikom ali domnevnim premikom kakšnega
modnega agensa z dominantnega pola oz. pola visoke mode na pol domini-
ranega pola ali pola konfekcijskih oblačil. Vseskozi smo priča, kakor suge-
rira francoska sociologinja Gisèle Sapiro (2020a, 394), raznoraznim sinhro-
nizacijam in produkcijam »sinergijskih učinkov« internih simbolnih »mo-
dnih (r)evolucij« z zunanjimi družbenimi preobrazbami, zaradi katerih se
modni diskurzi poravnavajo z diskurzi o življenjskih slogih sodobnih žensk
in moških.
149
izvajanje modne dominacije nad drugimi modnimi agensi. Podobno kakor
polje kulturne produkcije (natančneje produkcije umetniških artefaktov)
je tudi polje visoke mode strukturirano okoli opozicije med dominantnim
polom, ki ga sestavljajo tisti, katerih podpis ima najvišjo vrednost, najugle-
dnejšo tradicijo, največ prometa in najvišjo ceno, in dominiranim polom,
ki ga sestavljajo tisti modni agensi, ki so manj obdarjeni s posebnim mo-
dnim kapitalom, ki ga zahteva visoka moda, zato ponujajo cenejše izdelke.
Etablirani modni agensi se poslužujejo strategij ohranjanja, s pomočjo kate-
rih črpajo simbolne profite iz postopoma nakopičenega modnega kapitala.
Novi udeleženci, ki vstopajo v modno polje, so vselej v poziciji, da ravnajo
na podlagi uporabe strategij subverzije, usmerjene v kopičenje specifične-
ga modnega kapitala, ki predpostavlja bolj ali manj radikalen preobrat na
lestvici družbenih vrednot, bolj ali manj »revolucionarno« redefiniranje na-
čel proizvodnje in vrednotenja izdelkov ter hkrati zaposluje razvrednotenje
kapitala dominantnih sil. Bourdieu omenjen spopad med starim in novim
modnim kapitalom v modnem polju pomenljivo ponazori z razliko med
dvema pariškima modnima oblikovalcema, Pierrom Balmainom in Jean-
Louisom Scherrerjem, med »levim« in »desnim bregom« povojne franco-
ske mode: prvi je od mode zahteval umetniškost, sofistikacijo, eleganco,
diskretni luksuz, rafiniranost, tako rekoč »arhitekturo gibanja«, drugi je
iz nje delal simpatičnost, nosljivost, funkcionalnost, bahavo modernost,
ekscesno avantgardnost, šegavost, celo kičavost (Bourdieu 1984, 197–199).
Drugi je deloval na način stalnega spodkopavanja dominantnega modnega
pola, torej s pomočjo modne heterodoksije (izumljanje »klasike na dekla-
siran način«), prvi pa s pomočjo strategij ohranjanja, torej modne ortodo-
ksije (poudarjanje tradicije, zagovarjanje francoske kvalitete ipd.).
Že od časov teh Bourdieujevih opažanj je jasno, da tako ortodoksni ka-
kor heterodoksni modni agensi v resnici proizvajajo cel kup psevdomodnih
ideoloških fikcij, s pomočjo katerih skušajo regulirati svoj položaj na trgu
in v družbi nasploh. Eden najeklatantnejših primerov fikcije se zgodi, ko
se, denimo, odtenki barve ali prisotnost posameznih kosov oblačil v kolek-
cijah spremenijo v skladu s premikom ali domnevnim premikom kakšnega
modnega agensa z dominantnega pola oz. pola visoke mode na pol domini-
ranega pola ali pola konfekcijskih oblačil. Vseskozi smo priča, kakor suge-
rira francoska sociologinja Gisèle Sapiro (2020a, 394), raznoraznim sinhro-
nizacijam in produkcijam »sinergijskih učinkov« internih simbolnih »mo-
dnih (r)evolucij« z zunanjimi družbenimi preobrazbami, zaradi katerih se
modni diskurzi poravnavajo z diskurzi o življenjskih slogih sodobnih žensk
in moških.
149
