Page 147 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 147
Z modo misliti družbo, ne le oblačiti družbe
Ko je Barthes leta 1967 izdal knjigo Système de la mode,³⁷ so mnogi pri-
čakovali semiologijo v službi kulture oblačenja. Toda Barthesova knjiga je
storila ravno obratno: oblačila je uporabila, da bi pokazala, kako deluje se-
miologija. Ko moda postane semiološki sistem, sistem znakov pomenjenja,
pomeni, da moda ni več le oblačenje, ampak postane »prevod« oblačenja v
jezik (Barthes 2006), njegova semiologija mode pa nekakšna nova »modna
slovnica«. Moda je diskurz. Še več, Barthes (1967) gre v semiološki meta-
forizaciji še dlje, ko trdi, da brez diskurza mode sploh ni. Moda je to, kar
je, zaradi diskurza, ki jo naredi za modo. Pisanje o modi je za Barthesa po-
temtakem nekakšna tehnika »odpiranja nevidnega«, rekli bi način diskur-
zifikacije tega, kar se v modi in z modo družbeno poimenuje in klasificira,
modno fotografijo³⁸ in modno novinarstvo³⁹ pa, ker se moda za Barthesa
vselej počuti nekoliko jalovo – bržčas zato, ker govori brez besed –, opre-
mi z vztrajno retoriko. Študija je pravzaprav strukturalna analiza ženskih
oblačil in ženskega oblačenja, kakor so ga opisovale in prikazovale takra-
tne modne revije. Je pa to tudi študija ideologij, saj je Barthesa zanimalo,
kako se ideologije oblikujejo in prenašajo skozi oblačila. Za časopisni vir
analize tega, kako moda deluje kot jezik, je Barthes izbral reviji Elle in Le
Jardin des Modes iz let 1958–1959. Njegovo dekodiranje podob in tekstov
mode iz modnih revij podaja klasično strukturalistično razlago mode kot
sistema. Moda je sistem, ne le vsakdanje oblačilo. Moda je tekst, ne le vizu-
alna predstavitev oblačila v reviji. Moda je fotožurnalistični diskurz, ne da
bi bilo v njej kaj zares literarno vrednega. In četudi bi se osredotočili pre-
težno na semiologizacijo mode, bi le stežka spregledali to, kako se je moda
spremenila. Iz tega sledi, da barthesovski sistem mode ne implicira njene
statičnosti. Ker se spreminjajo družba, družbeni pogoji življenja in druž-
beni interesi, se spreminjajo tudi modni trendi, modne izbire, kodeksi in
slogi oblačenja. Moda je sistem znakov, katerih smisli in pomeni se neneh-
no spreminjajo glede na čas, kraj in kulturo. Glede na to, da Barthes ni bil
le eden prvih akademikov, ki je pisal o modi, ampak tudi eden prvih, ki je
razvil teorijo o njej, zanašanje na njegovo delo, ko se skuša modo razumeti
v jeziku znakov in pomenov družbenih sprememb, ni presenetljivo. Če da-
nes brskamo po modnih revijah, lahko dobimo občutek, kakor da je moda,
vred s svojimi mrkimi, brezbrižnimi, hladnimi in brezživljenjskimi mode-
³⁷ Avtor je oblačilom mimo omenjenega »metodnega dela« namenil še ducat člankov in inter-
vjujev (Burgelin 1996).
³⁸ Za modno fotografijo kot barthesovsko semiologijo gl. Butler (2005) in Purgar (2018).
³⁹ Za analizo novinarskih in fotožurnalističnih reprezentacij mode gl. Pušnik (2014) pa tudi
Bidovec (2014).
147
Ko je Barthes leta 1967 izdal knjigo Système de la mode,³⁷ so mnogi pri-
čakovali semiologijo v službi kulture oblačenja. Toda Barthesova knjiga je
storila ravno obratno: oblačila je uporabila, da bi pokazala, kako deluje se-
miologija. Ko moda postane semiološki sistem, sistem znakov pomenjenja,
pomeni, da moda ni več le oblačenje, ampak postane »prevod« oblačenja v
jezik (Barthes 2006), njegova semiologija mode pa nekakšna nova »modna
slovnica«. Moda je diskurz. Še več, Barthes (1967) gre v semiološki meta-
forizaciji še dlje, ko trdi, da brez diskurza mode sploh ni. Moda je to, kar
je, zaradi diskurza, ki jo naredi za modo. Pisanje o modi je za Barthesa po-
temtakem nekakšna tehnika »odpiranja nevidnega«, rekli bi način diskur-
zifikacije tega, kar se v modi in z modo družbeno poimenuje in klasificira,
modno fotografijo³⁸ in modno novinarstvo³⁹ pa, ker se moda za Barthesa
vselej počuti nekoliko jalovo – bržčas zato, ker govori brez besed –, opre-
mi z vztrajno retoriko. Študija je pravzaprav strukturalna analiza ženskih
oblačil in ženskega oblačenja, kakor so ga opisovale in prikazovale takra-
tne modne revije. Je pa to tudi študija ideologij, saj je Barthesa zanimalo,
kako se ideologije oblikujejo in prenašajo skozi oblačila. Za časopisni vir
analize tega, kako moda deluje kot jezik, je Barthes izbral reviji Elle in Le
Jardin des Modes iz let 1958–1959. Njegovo dekodiranje podob in tekstov
mode iz modnih revij podaja klasično strukturalistično razlago mode kot
sistema. Moda je sistem, ne le vsakdanje oblačilo. Moda je tekst, ne le vizu-
alna predstavitev oblačila v reviji. Moda je fotožurnalistični diskurz, ne da
bi bilo v njej kaj zares literarno vrednega. In četudi bi se osredotočili pre-
težno na semiologizacijo mode, bi le stežka spregledali to, kako se je moda
spremenila. Iz tega sledi, da barthesovski sistem mode ne implicira njene
statičnosti. Ker se spreminjajo družba, družbeni pogoji življenja in druž-
beni interesi, se spreminjajo tudi modni trendi, modne izbire, kodeksi in
slogi oblačenja. Moda je sistem znakov, katerih smisli in pomeni se neneh-
no spreminjajo glede na čas, kraj in kulturo. Glede na to, da Barthes ni bil
le eden prvih akademikov, ki je pisal o modi, ampak tudi eden prvih, ki je
razvil teorijo o njej, zanašanje na njegovo delo, ko se skuša modo razumeti
v jeziku znakov in pomenov družbenih sprememb, ni presenetljivo. Če da-
nes brskamo po modnih revijah, lahko dobimo občutek, kakor da je moda,
vred s svojimi mrkimi, brezbrižnimi, hladnimi in brezživljenjskimi mode-
³⁷ Avtor je oblačilom mimo omenjenega »metodnega dela« namenil še ducat člankov in inter-
vjujev (Burgelin 1996).
³⁸ Za modno fotografijo kot barthesovsko semiologijo gl. Butler (2005) in Purgar (2018).
³⁹ Za analizo novinarskih in fotožurnalističnih reprezentacij mode gl. Pušnik (2014) pa tudi
Bidovec (2014).
147
