Page 151 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 151
Komunicirajoča moda kot modno komuniciranje
na ravni tega, kar vlagam v lastno življenje, po drugi strani pa je na njih ne-
kaj intelektualnega in odprtega za sistematično analizo s formalnimi sred-
stvi.« Skratka, Barthes oblačilo uvršča med »predmete komunikacije«, ki
so po eni strani nekaj konkretnega (»zame predstavljajo možnost za samo-
spoznanje na najbolj neposredni ravni«), po drugi pa nekaj, kar omogoča
ustvarjanje teorije o družbi (»je odprto za sistematično analizo s formalni-
mi sredstvi«). Slednje je napoved sistema mode, v katerem nasprotuje ba-
nalni ideji, da je moda v prvi vrsti vsebina, ki se zdi »naravna«. Pritegnjeno
v naš komunikacijski interes: ko rečemo, da moda komunicira, ne mislimo
le strogo na tisti vidik modne komunikacijske prakse, za katerega na pod-
ročju komunikološke teoretizacije mode in modnega novinarstva obstaja
uveljavljena profesionalizirana medijska praksa, to je modno komuniciranje,
ampak mislimo na to, da je tudi vsakdanja moda, ki zaobide mediatizacij-
ske procese ali jo ti procesi zaobidejo, a vendarle na tak ali drugačen način
komunicira, v resnici konstitutivna za realnost vsakdanjega modnega ko-
municiranja. Skratka, moda je medijski podaljšek telesa, če se izrazimo v
duhu Marshalla McLuhana (1964), ne le zato, ker je praviloma rezultat or-
ganiziranih, koordiniranih, orkestriranih, institucionaliziranih in profesi-
onaliziranih mediatizacijskih praks, ampak že zato, ker se vsakič, ko odene
človeško telo, že avtokonstituira in sokonstituira kot akterka »lastne pred-
stave v zrcalu javnosti« (paraf. Paić 2018, 16).
Barnard je komunikacijski značaj in potencial mode popeljali v nove teo-
retske ter komunikacijske svetove, kjer se s pomočjo pristopov od Barthe-
sa in Baudrillarda do marksistične, psihoanalitične in feministične teori-
je obleke srečajo z ambivalentnimi izzivi razredne določenosti, seksualnih
aspiracij, spolnih in drugovrstnih identitet ter družbenega statusa, pred-
vsem pa s tem, da moda in obleka ne odražata razmerij v družbi, ki bi osta-
jala vnaprej, marveč jih konstituirata. Drugače rečeno, moda in obleka sta
način, na katerega telesa ljudi postanejo družbena, sta mesti, kjer se sre-
čata individualno in kolektivno, zasebno in javno, biologija in sociologija,
materialno in simbolno. Oblačila niso samo sredstva samopredstavljanja,
rečeno po Goffmanu, ampak so metoda avtokonstrukcije, pravzaprav meto-
da avtokonstitucije družbenega sebstva. Hkrati pa je moda, kakor pokaže
Barnard (2005), kulturno, politično, ekonomsko in družbeno najučinkovi-
tejša v multimodalnem, multidimenzionalnem in multifunkcijskem siste-
mu uprizarjanja ter samouprizarjanja: moda je sistem institucij, je pomen
oblačil, je kultura sporazumevanja, je izražanje individualnosti, je simbol
pripadanja skupini, je družbena funkcija, je družbena reprodukcija, je ko-
munikacijski pojav, je življenjski stil, je označevalna praksa, je orožje in
151
na ravni tega, kar vlagam v lastno življenje, po drugi strani pa je na njih ne-
kaj intelektualnega in odprtega za sistematično analizo s formalnimi sred-
stvi.« Skratka, Barthes oblačilo uvršča med »predmete komunikacije«, ki
so po eni strani nekaj konkretnega (»zame predstavljajo možnost za samo-
spoznanje na najbolj neposredni ravni«), po drugi pa nekaj, kar omogoča
ustvarjanje teorije o družbi (»je odprto za sistematično analizo s formalni-
mi sredstvi«). Slednje je napoved sistema mode, v katerem nasprotuje ba-
nalni ideji, da je moda v prvi vrsti vsebina, ki se zdi »naravna«. Pritegnjeno
v naš komunikacijski interes: ko rečemo, da moda komunicira, ne mislimo
le strogo na tisti vidik modne komunikacijske prakse, za katerega na pod-
ročju komunikološke teoretizacije mode in modnega novinarstva obstaja
uveljavljena profesionalizirana medijska praksa, to je modno komuniciranje,
ampak mislimo na to, da je tudi vsakdanja moda, ki zaobide mediatizacij-
ske procese ali jo ti procesi zaobidejo, a vendarle na tak ali drugačen način
komunicira, v resnici konstitutivna za realnost vsakdanjega modnega ko-
municiranja. Skratka, moda je medijski podaljšek telesa, če se izrazimo v
duhu Marshalla McLuhana (1964), ne le zato, ker je praviloma rezultat or-
ganiziranih, koordiniranih, orkestriranih, institucionaliziranih in profesi-
onaliziranih mediatizacijskih praks, ampak že zato, ker se vsakič, ko odene
človeško telo, že avtokonstituira in sokonstituira kot akterka »lastne pred-
stave v zrcalu javnosti« (paraf. Paić 2018, 16).
Barnard je komunikacijski značaj in potencial mode popeljali v nove teo-
retske ter komunikacijske svetove, kjer se s pomočjo pristopov od Barthe-
sa in Baudrillarda do marksistične, psihoanalitične in feministične teori-
je obleke srečajo z ambivalentnimi izzivi razredne določenosti, seksualnih
aspiracij, spolnih in drugovrstnih identitet ter družbenega statusa, pred-
vsem pa s tem, da moda in obleka ne odražata razmerij v družbi, ki bi osta-
jala vnaprej, marveč jih konstituirata. Drugače rečeno, moda in obleka sta
način, na katerega telesa ljudi postanejo družbena, sta mesti, kjer se sre-
čata individualno in kolektivno, zasebno in javno, biologija in sociologija,
materialno in simbolno. Oblačila niso samo sredstva samopredstavljanja,
rečeno po Goffmanu, ampak so metoda avtokonstrukcije, pravzaprav meto-
da avtokonstitucije družbenega sebstva. Hkrati pa je moda, kakor pokaže
Barnard (2005), kulturno, politično, ekonomsko in družbeno najučinkovi-
tejša v multimodalnem, multidimenzionalnem in multifunkcijskem siste-
mu uprizarjanja ter samouprizarjanja: moda je sistem institucij, je pomen
oblačil, je kultura sporazumevanja, je izražanje individualnosti, je simbol
pripadanja skupini, je družbena funkcija, je družbena reprodukcija, je ko-
munikacijski pojav, je življenjski stil, je označevalna praksa, je orožje in
151
