Page 152 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 152
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
obrambno sredstvo, je izkaz družbenega položaja in statusa, je oblika eko-
nomskega, socialnega, kulturnega in simbolnega kapitala, je vizualiziran
red dominacije, hegemonije, alternative, subverzije, je rutina in prelom, je
potrjevanje družbenega reda, je nasprotovanje družbenemu redu, je poga-
janje z družbenim redom, je pokrivanje in odkrivanje telesa, je zaščita in
razgaljenost, je profesija in rekreacija, je oblikovalska praksa, je nositeljska
praksa, je denotacija in konotacija kulture, je avtoriteta in mit, je biološki
in družbeni spol, je gledanje in kazanje, je zunanjost in notranjost, je oseb-
nost in izgled, je integracija in distinkcija, je celovitost in detajl, je določlji-
vost in nedoločljivost, je performativnost in vsakdanjost, je spremenljivost
in stanovitnost, je skladnost in pastiš, je prognoza in brikolaž, je človekov
interier in eksterier itd. V tej barnardovski multiplikaciji komunikacijske-
ga značaja mode smo postavljeni pred izzivalno dilemo: je še človek tisti,
ki komunicira z obleko? Ali je treba napotek »obleka naredi človeka« vzeti
dobesedno in ozavestiti tisto, kar je bilo tako dolgo potlačeno v regresijo,
to je, da ne izbiramo mi oblek, ampak obleke izbirajo nas?
Moda je, skratka, tudi resen psihoanalitični problem, na kar opozori Ali-
son Bancroft (2012), ko predlaga revizijo modne zgodovine 20. stoletja sko-
zi optiko psihoanalitične teorije, v kateri se modna fotografija, haute cou-
ture, queer dressing in moda kot umetnost znajdejo na istem »kavču« psi-
hoanalitične pozornosti. Problem subjektivitete človeka se eminentno od-
igrava na odru mode, torej v javni areni, tako rekoč vsem na očeh, in ne
le v nekem temačnem, nevidnem območju nezavednega. Bancroft trdi, da
moda artikulira nekatere zelo globoke, skorajda že zastrašujoče resnice o
telesu, ospoljenosti in sebstvu. Drugače rečeno, pravi problemi mode se za
avtorico ne odvijajo na površini, ampak v »notranjosti mode«, v tistem, kar
modi uspe projicirati (mimogrede, projekcija je eden od pogostejših freu-
dovskih obrambnih mehanizmov) na telo, še več, v tistem, kar modi uspe
vtisniti v nezavedno telesa in s čimer telo spregovori, ko se nezavedno oble-
če v obleko.
Če moda res »rešuje« nekatere zadeve, ki so stvar nezavednega, potem
velja ne le, da moda komunicira ali da se z modo komunicira, ampak da vse
naše komuniciranje potrebuje modo, in to ne le, da bi komunicirali nav-
zven, ampak da bi lahko komunicirali navznoter, z lastnim modno neza-
vednim. Naša oblačila »se pogovarjajo«, kakor pravi britanski kulturolog
William Keenan (2001, 181, v M. Fajt 2014, 349): »Oblačila so stvari, ki go-
vorijo glasno – kaj pa povedo, ni nikoli popolnoma jasno. Govorico obleke
je treba posebej raziskati v vsaki situaciji, v kateri se pojavi.« Naša oblačila
so, kakor opozori ameriška sociologinja Ruth Rubinstein (2001, 14, v M.
152
obrambno sredstvo, je izkaz družbenega položaja in statusa, je oblika eko-
nomskega, socialnega, kulturnega in simbolnega kapitala, je vizualiziran
red dominacije, hegemonije, alternative, subverzije, je rutina in prelom, je
potrjevanje družbenega reda, je nasprotovanje družbenemu redu, je poga-
janje z družbenim redom, je pokrivanje in odkrivanje telesa, je zaščita in
razgaljenost, je profesija in rekreacija, je oblikovalska praksa, je nositeljska
praksa, je denotacija in konotacija kulture, je avtoriteta in mit, je biološki
in družbeni spol, je gledanje in kazanje, je zunanjost in notranjost, je oseb-
nost in izgled, je integracija in distinkcija, je celovitost in detajl, je določlji-
vost in nedoločljivost, je performativnost in vsakdanjost, je spremenljivost
in stanovitnost, je skladnost in pastiš, je prognoza in brikolaž, je človekov
interier in eksterier itd. V tej barnardovski multiplikaciji komunikacijske-
ga značaja mode smo postavljeni pred izzivalno dilemo: je še človek tisti,
ki komunicira z obleko? Ali je treba napotek »obleka naredi človeka« vzeti
dobesedno in ozavestiti tisto, kar je bilo tako dolgo potlačeno v regresijo,
to je, da ne izbiramo mi oblek, ampak obleke izbirajo nas?
Moda je, skratka, tudi resen psihoanalitični problem, na kar opozori Ali-
son Bancroft (2012), ko predlaga revizijo modne zgodovine 20. stoletja sko-
zi optiko psihoanalitične teorije, v kateri se modna fotografija, haute cou-
ture, queer dressing in moda kot umetnost znajdejo na istem »kavču« psi-
hoanalitične pozornosti. Problem subjektivitete človeka se eminentno od-
igrava na odru mode, torej v javni areni, tako rekoč vsem na očeh, in ne
le v nekem temačnem, nevidnem območju nezavednega. Bancroft trdi, da
moda artikulira nekatere zelo globoke, skorajda že zastrašujoče resnice o
telesu, ospoljenosti in sebstvu. Drugače rečeno, pravi problemi mode se za
avtorico ne odvijajo na površini, ampak v »notranjosti mode«, v tistem, kar
modi uspe projicirati (mimogrede, projekcija je eden od pogostejših freu-
dovskih obrambnih mehanizmov) na telo, še več, v tistem, kar modi uspe
vtisniti v nezavedno telesa in s čimer telo spregovori, ko se nezavedno oble-
če v obleko.
Če moda res »rešuje« nekatere zadeve, ki so stvar nezavednega, potem
velja ne le, da moda komunicira ali da se z modo komunicira, ampak da vse
naše komuniciranje potrebuje modo, in to ne le, da bi komunicirali nav-
zven, ampak da bi lahko komunicirali navznoter, z lastnim modno neza-
vednim. Naša oblačila »se pogovarjajo«, kakor pravi britanski kulturolog
William Keenan (2001, 181, v M. Fajt 2014, 349): »Oblačila so stvari, ki go-
vorijo glasno – kaj pa povedo, ni nikoli popolnoma jasno. Govorico obleke
je treba posebej raziskati v vsaki situaciji, v kateri se pojavi.« Naša oblačila
so, kakor opozori ameriška sociologinja Ruth Rubinstein (2001, 14, v M.
152
