Page 153 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 153
Telo obleke, spol mode
Fajt 2014, 349) naš »javni govor«, in to v sila nenavadni korelaciji: obleče-
no telo – preoblečeni odnosi – slečena komunikacija. Še več, lahko bi celo
vztrajali na tezi, da je oblačenje inherentno človeku kot družbenemu bitju,
saj se šele z oblačilno prakso konstituira kot bitje, ki strateško komunicira
s seboj in z drugimi.
Zato je toliko pomembneje, da se meje obleke ne le vzpostavlja in za-
znamuje, ampak da se jih tudi prestavlja in presega. Moda je morda eno
poslednjih zatočišč, kjer je to sploh še mogoče početi na ravni slehernika.
Če popolnoma pristanemo na ideologijo »obleka naredi človeka«, potem bi
ravno ta domnevno transformativen potencial mode lahko bolje izkoristi-
li, da se osvobodimo hegemonih modnih kolektivov in demokratiziramo
individualne oblačilne prakse. Če pa prenehamo verjeti v to ideologijo, po-
tem je razlogov za vsakodnevno izvajanje modnih transgresij še več. Vsem
človeškim težavam se z njimi sicer ne bomo izognili, lahko pa s tem, ko
jih povzročamo, nanje na kar najindividualnejši in najoriginalnejši način
opozorimo.
Telo obleke, spol mode
Obleke nas utelesijo, moda nas ospoli. Stroga delitev na moško in žensko
modo,⁴² ki zaznamuje oblečena telesa moških in žensk, ima trdožive ide-
ološke učinke, ki onemogočajo sleherno »napako«, da bi moški po pomoti
kupil »žensko oblačilo«, ženska pa »moško«. Ta rigorozna ideologija binar-
no ospoljene mode ni samo vtisnjena v potrošniške navade posameznih
moških in žensk, ampak je prakticirana na način kolektivno nezavednega
območja vzdrževanja in posredovanja moškosti ter ženskosti. Ta binari-
stična ideologija nam preprečuje ozavestiti, da oblačila nimajo spola sama
po sebi, ampak jim je spol dodeljen, torej družbeno pripisan. Če je spol
oblačilom dodeljen, to tudi pomeni, da je lahko spremenjen. Ta »eman-
cipatorni«, »subverzivni«, »fluidni« značaj oblačil je toliko privlačnejši, ko
oblačilo pride v stik s telesom kot strukturo, ki se nam kaže kot naravno
dana, objektivno določena, materialno zaznamovana, teleološko nespre-
menljiva in biološko usojena. Upravičeno mislimo, da gre za eminentno
psihoanalitično dilemo, ko skušamo ozavestiti to, da so nam oblačila ta-
ko rekoč nezavedno usojena. Kako to modno nezavedno spraviti na dan?
⁴² Moška in ženska moda nista naravni danosti niti zapuščina rajske mode. Nasprotno, sta
rezultat človeških ideoloških in simbolnih impozicij ter dominacij, ki so vplivale na zgodo-
vinski razvoj krojev in rezov v »moško« (Waugh 1964) ter »žensko« (Waugh 1968) obleko
in tako postopoma ne le izumile, ampak tudi ukrojile moško in žensko obliko zgodnjega
modernega človeka (Welch 2017).
153
Fajt 2014, 349) naš »javni govor«, in to v sila nenavadni korelaciji: obleče-
no telo – preoblečeni odnosi – slečena komunikacija. Še več, lahko bi celo
vztrajali na tezi, da je oblačenje inherentno človeku kot družbenemu bitju,
saj se šele z oblačilno prakso konstituira kot bitje, ki strateško komunicira
s seboj in z drugimi.
Zato je toliko pomembneje, da se meje obleke ne le vzpostavlja in za-
znamuje, ampak da se jih tudi prestavlja in presega. Moda je morda eno
poslednjih zatočišč, kjer je to sploh še mogoče početi na ravni slehernika.
Če popolnoma pristanemo na ideologijo »obleka naredi človeka«, potem bi
ravno ta domnevno transformativen potencial mode lahko bolje izkoristi-
li, da se osvobodimo hegemonih modnih kolektivov in demokratiziramo
individualne oblačilne prakse. Če pa prenehamo verjeti v to ideologijo, po-
tem je razlogov za vsakodnevno izvajanje modnih transgresij še več. Vsem
človeškim težavam se z njimi sicer ne bomo izognili, lahko pa s tem, ko
jih povzročamo, nanje na kar najindividualnejši in najoriginalnejši način
opozorimo.
Telo obleke, spol mode
Obleke nas utelesijo, moda nas ospoli. Stroga delitev na moško in žensko
modo,⁴² ki zaznamuje oblečena telesa moških in žensk, ima trdožive ide-
ološke učinke, ki onemogočajo sleherno »napako«, da bi moški po pomoti
kupil »žensko oblačilo«, ženska pa »moško«. Ta rigorozna ideologija binar-
no ospoljene mode ni samo vtisnjena v potrošniške navade posameznih
moških in žensk, ampak je prakticirana na način kolektivno nezavednega
območja vzdrževanja in posredovanja moškosti ter ženskosti. Ta binari-
stična ideologija nam preprečuje ozavestiti, da oblačila nimajo spola sama
po sebi, ampak jim je spol dodeljen, torej družbeno pripisan. Če je spol
oblačilom dodeljen, to tudi pomeni, da je lahko spremenjen. Ta »eman-
cipatorni«, »subverzivni«, »fluidni« značaj oblačil je toliko privlačnejši, ko
oblačilo pride v stik s telesom kot strukturo, ki se nam kaže kot naravno
dana, objektivno določena, materialno zaznamovana, teleološko nespre-
menljiva in biološko usojena. Upravičeno mislimo, da gre za eminentno
psihoanalitično dilemo, ko skušamo ozavestiti to, da so nam oblačila ta-
ko rekoč nezavedno usojena. Kako to modno nezavedno spraviti na dan?
⁴² Moška in ženska moda nista naravni danosti niti zapuščina rajske mode. Nasprotno, sta
rezultat človeških ideoloških in simbolnih impozicij ter dominacij, ki so vplivale na zgodo-
vinski razvoj krojev in rezov v »moško« (Waugh 1964) ter »žensko« (Waugh 1968) obleko
in tako postopoma ne le izumile, ampak tudi ukrojile moško in žensko obliko zgodnjega
modernega človeka (Welch 2017).
153
