Page 191 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 191
K antropologiji lastne družbene kože
etnografsko dilemo v zvezi s tem, kaj in koliko povedati o sebi, še bolj pa
dilemo, ali sploh znam govoriti o sebi, želim razviti v smeri rezultata, ki
ne bo afirmiral le učinka, da gre »zgolj« za mojo zgodbo o meni, ampak bo
legitimiral tudi dejstvo, da gre za zgodbo o večdesetletnem nevidnem in-
tersekcijskem spopadanju z modnimi, s telesnimi, spolnimi, z razrednimi,
s statusnimi in z drugovrstnimi simbolnimi ortodoksijami, a tudi zgodbo
o rednem bolj ali manj subtilnem in upornem prekoračevanju teh ortodo-
ksij. Številne moje transgresije so splet specifičnih zgodnejših življenjskih
okoliščin, v okviru katerih so se znotraj kompleksnega družinskega habi-
tusa in širšega bivanjskega okolja, ki je bilo visoko ruralno, od kulturnih
središč odmaknjeno, izobrazbeno hendikepirano, razredno stigmatizira-
no, statusno zasramovano, intelektualno deprivilegirano in na trenutke
socializacijsko prav surovo, porajali majhni mehurčki kmečke idiličnosti,
samorastništva, nekontrolirane odprtosti, vaškega bohemstva na eni stra-
ni, na drugi pa dragoceni mikrokozmosi izjemne obzirnosti, uvidevnosti,
strpnosti, skorajda svetovljanske družabnosti.
Moj prvi formativni laboratorij je bilo odročno, a pestro štajersko po-
deželje in razsežni kozjanski gozdovi. Ta specifično »mali svet«, ki je bil v
mnogih ozirih trd, opresiven in krut, torej svet, ki me je tako rekoč na vsa-
kem vogalu neizrečeno in pogosto neizrekljivo opominjal na svojo omeje-
nost, je bil istočasno tudi svet neslutene imaginacijske prostranosti, samo-
nikle korajže in necenzuriranega udejanjanja drugačnosti, zaradi katerega
mi je bilo že zgodaj omogočeno ne le izkusiti to, kaj pomeni živeti v skladu
z obkrožajočimi ortodoksijami malega sveta, ampak se tudi odnosno verzi-
rati v preskušanju njihovih meja in, kar je še pomembneje, prekoračevanju.
Ta zgodnja socializacijska vaja in podporna sporočila, ki so pogosto neizre-
čeno prihajala z njo iz ožjega družinskega miljeja, so bili temelj za moje re-
lativno samozavestno in tako rekoč normalizirano izvajanje takratnih ter
vseh kasnejših personaliziranih transgresij. Odraščanje v družini, katere
težavni vsakodnevni bioritmi so bili ostro prekinjani z vitalizmom pristne
glasnosti, vaške živahnosti, nerezervirane veselosti, maškaradne igrivosti
in karnevalske razposajenosti, ni bilo socializacijsko nenaporno, bilo pa je
sila imaginativno dejavno in ustvarjalno avtoaktualizirajoče. Producirati
samo/-ega sebe v razširjeni družini, ki je skorajda vsako večje kmečko opra-
vilo okronala s celonočno plesno zabavo (v slogu današnjih etnoloških ku-
riozitet), vsak družinski praznik pa v priložnost za ubrano večglasno ljud-
sko petje, šegavo šemljenje in neobhodni popolnočni »ples v maskah« kot
višek dogajanja, je pomenilo socializirati se v nek specifičen kulturni milje,
ki je kar sam od sebe spodbujal k inventivnemu, nezavrtemu in svobodnja-
191
etnografsko dilemo v zvezi s tem, kaj in koliko povedati o sebi, še bolj pa
dilemo, ali sploh znam govoriti o sebi, želim razviti v smeri rezultata, ki
ne bo afirmiral le učinka, da gre »zgolj« za mojo zgodbo o meni, ampak bo
legitimiral tudi dejstvo, da gre za zgodbo o večdesetletnem nevidnem in-
tersekcijskem spopadanju z modnimi, s telesnimi, spolnimi, z razrednimi,
s statusnimi in z drugovrstnimi simbolnimi ortodoksijami, a tudi zgodbo
o rednem bolj ali manj subtilnem in upornem prekoračevanju teh ortodo-
ksij. Številne moje transgresije so splet specifičnih zgodnejših življenjskih
okoliščin, v okviru katerih so se znotraj kompleksnega družinskega habi-
tusa in širšega bivanjskega okolja, ki je bilo visoko ruralno, od kulturnih
središč odmaknjeno, izobrazbeno hendikepirano, razredno stigmatizira-
no, statusno zasramovano, intelektualno deprivilegirano in na trenutke
socializacijsko prav surovo, porajali majhni mehurčki kmečke idiličnosti,
samorastništva, nekontrolirane odprtosti, vaškega bohemstva na eni stra-
ni, na drugi pa dragoceni mikrokozmosi izjemne obzirnosti, uvidevnosti,
strpnosti, skorajda svetovljanske družabnosti.
Moj prvi formativni laboratorij je bilo odročno, a pestro štajersko po-
deželje in razsežni kozjanski gozdovi. Ta specifično »mali svet«, ki je bil v
mnogih ozirih trd, opresiven in krut, torej svet, ki me je tako rekoč na vsa-
kem vogalu neizrečeno in pogosto neizrekljivo opominjal na svojo omeje-
nost, je bil istočasno tudi svet neslutene imaginacijske prostranosti, samo-
nikle korajže in necenzuriranega udejanjanja drugačnosti, zaradi katerega
mi je bilo že zgodaj omogočeno ne le izkusiti to, kaj pomeni živeti v skladu
z obkrožajočimi ortodoksijami malega sveta, ampak se tudi odnosno verzi-
rati v preskušanju njihovih meja in, kar je še pomembneje, prekoračevanju.
Ta zgodnja socializacijska vaja in podporna sporočila, ki so pogosto neizre-
čeno prihajala z njo iz ožjega družinskega miljeja, so bili temelj za moje re-
lativno samozavestno in tako rekoč normalizirano izvajanje takratnih ter
vseh kasnejših personaliziranih transgresij. Odraščanje v družini, katere
težavni vsakodnevni bioritmi so bili ostro prekinjani z vitalizmom pristne
glasnosti, vaške živahnosti, nerezervirane veselosti, maškaradne igrivosti
in karnevalske razposajenosti, ni bilo socializacijsko nenaporno, bilo pa je
sila imaginativno dejavno in ustvarjalno avtoaktualizirajoče. Producirati
samo/-ega sebe v razširjeni družini, ki je skorajda vsako večje kmečko opra-
vilo okronala s celonočno plesno zabavo (v slogu današnjih etnoloških ku-
riozitet), vsak družinski praznik pa v priložnost za ubrano večglasno ljud-
sko petje, šegavo šemljenje in neobhodni popolnočni »ples v maskah« kot
višek dogajanja, je pomenilo socializirati se v nek specifičen kulturni milje,
ki je kar sam od sebe spodbujal k inventivnemu, nezavrtemu in svobodnja-
191
