Page 189 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 189
Oblačenje za kolektive
dnost neki modni skupnosti. Ni nam treba poudarjati, da današnja modna
fotografija z vključitvijo novih družabnih medijev in tehnoloških platform
v tokovih globalne komunikacije ter mednarodnega medijskega trga prina-
ša pravo poplavo možnosti, v okviru katerih si lahko svoje individualizirane
in personalizirane modne identitete še veliko lažje kolektivno zamišljamo
kot deljene (angl. sharing fashion), skupnostne (angl. community fashion) ali
skupinske (angl. group fashion).
Ženske so z medijskimi modnimi nasveti postale še bolj ženske, moški
pa še bolj moški. Ko so ženske 19. stoletja hlepele po tem, da jim novi mo-
deli viktorjanskega korzeta še bolj zožijo pas, je to kolektivno modno za-
mišljanje dolgo, pravzaprav vse do današnjih feminističnih modnih študi-
jev obveljalo kot oblika patriarhalnega »discipliniranja« ženskega telesa in
modni znak kolektivne zatiranosti žensk v družbi.⁶⁴ Še danes si le malok-
do upa zamisliti, da bi korzet kot simbol ženske moralnosti, ki je žensko
telo asketsko ovil v univerzalističen »moralni oklep«, lahko na partikularni
ravni deloval emancipatorno in celo transgresivno v smislu, da družbeno
sprejeto korzetirano telo lahko hkrati žensko odrešuje njene reprodukcij-
ske funkcije na način, da ji na telo naprti telesni ideal, ki je resda rezultat
patriarhalno simulirane kontrole nad žensko, a je hkrati v paradoksnem
nasprotju z obliko telesa, ki jo povzročijo posebni pogoji nosečnosti in ro-
dnosti. Ko si ženska nadene ozek korzet, se telesno in morda še bolj sim-
bolno oddalji od pogojev, ki od nje zahtevajo izpolnjevanje reprodukcijske
funkcije. V podoben modni kolektivizem, ki ga v poznem 20. stoletju zgle-
dno realizira moška poslovna moda, so vpeti tudi moški (Šterman 2014,
127–145). Uspešen poslovnež mora svojo delovno funkcionalnost harmoni-
zirati s funkcionalnostjo oblačil, ki jih nosi na delu, kjer denotativna kom-
binacija suknjiča, hlač na rob, dokolenskih nogavic, srajce z manšetami in
svilene kravate postane kolektivizirana uniforma dominantne heteronor-
mativne moškosti, verodostojnosti in legitimnosti. Heterodoksni odmiki
od dominantne poslovne mode moškega nemudoma spremenijo v »me-
troseksualca«, »uberseksualca«, »hipsterja«, »feminiziranca«, »androgina«.
Drugače rečeno, moški, ki se modno ne uskladi z dominantno poslovno
moškostjo, delujejo »drugačni« od dominantne moškosti, če ne celo z vpra-
šljivo verodostojnostjo. Pripiše se jim, da so prevzeli tradicionalne ženske
značilnosti in potemtakem »parazitirajo« na spornih kreditih spolne idio-
sinkrazije. Toda modi nikakor ne smemo naprtiti vseh tegob dolgih bojev
⁶⁴ V moškosrediščni preteklosti so bile ženske kolektivistična destinacija patriarhalne modne
moralizacije, kakor pokaže Andrej Gruden (2005).
189
dnost neki modni skupnosti. Ni nam treba poudarjati, da današnja modna
fotografija z vključitvijo novih družabnih medijev in tehnoloških platform
v tokovih globalne komunikacije ter mednarodnega medijskega trga prina-
ša pravo poplavo možnosti, v okviru katerih si lahko svoje individualizirane
in personalizirane modne identitete še veliko lažje kolektivno zamišljamo
kot deljene (angl. sharing fashion), skupnostne (angl. community fashion) ali
skupinske (angl. group fashion).
Ženske so z medijskimi modnimi nasveti postale še bolj ženske, moški
pa še bolj moški. Ko so ženske 19. stoletja hlepele po tem, da jim novi mo-
deli viktorjanskega korzeta še bolj zožijo pas, je to kolektivno modno za-
mišljanje dolgo, pravzaprav vse do današnjih feminističnih modnih študi-
jev obveljalo kot oblika patriarhalnega »discipliniranja« ženskega telesa in
modni znak kolektivne zatiranosti žensk v družbi.⁶⁴ Še danes si le malok-
do upa zamisliti, da bi korzet kot simbol ženske moralnosti, ki je žensko
telo asketsko ovil v univerzalističen »moralni oklep«, lahko na partikularni
ravni deloval emancipatorno in celo transgresivno v smislu, da družbeno
sprejeto korzetirano telo lahko hkrati žensko odrešuje njene reprodukcij-
ske funkcije na način, da ji na telo naprti telesni ideal, ki je resda rezultat
patriarhalno simulirane kontrole nad žensko, a je hkrati v paradoksnem
nasprotju z obliko telesa, ki jo povzročijo posebni pogoji nosečnosti in ro-
dnosti. Ko si ženska nadene ozek korzet, se telesno in morda še bolj sim-
bolno oddalji od pogojev, ki od nje zahtevajo izpolnjevanje reprodukcijske
funkcije. V podoben modni kolektivizem, ki ga v poznem 20. stoletju zgle-
dno realizira moška poslovna moda, so vpeti tudi moški (Šterman 2014,
127–145). Uspešen poslovnež mora svojo delovno funkcionalnost harmoni-
zirati s funkcionalnostjo oblačil, ki jih nosi na delu, kjer denotativna kom-
binacija suknjiča, hlač na rob, dokolenskih nogavic, srajce z manšetami in
svilene kravate postane kolektivizirana uniforma dominantne heteronor-
mativne moškosti, verodostojnosti in legitimnosti. Heterodoksni odmiki
od dominantne poslovne mode moškega nemudoma spremenijo v »me-
troseksualca«, »uberseksualca«, »hipsterja«, »feminiziranca«, »androgina«.
Drugače rečeno, moški, ki se modno ne uskladi z dominantno poslovno
moškostjo, delujejo »drugačni« od dominantne moškosti, če ne celo z vpra-
šljivo verodostojnostjo. Pripiše se jim, da so prevzeli tradicionalne ženske
značilnosti in potemtakem »parazitirajo« na spornih kreditih spolne idio-
sinkrazije. Toda modi nikakor ne smemo naprtiti vseh tegob dolgih bojev
⁶⁴ V moškosrediščni preteklosti so bile ženske kolektivistična destinacija patriarhalne modne
moralizacije, kakor pokaže Andrej Gruden (2005).
189
