Page 187 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 187
Oblačenje za kolektive
ti s tem, da želimo ta videz in oblečeno telo zelo stabilizirano posredovati
javnosti. V tej domnevni modni inerciji, ki proizvaja tudi določene učinke
iz psihološke karakterologije (ljudje, ki stalno menjajo oblačilne sloge, prej
obveljajo za nestanovitne, nezaupanja vredne in sumljive od tistih, za ka-
tere se zdi, da imajo trajno uravnotežen slog oblačenja ali se celo oblačijo na
način, kakor da jim sploh ni mar za njihovo oblačenje), ni nič interpelacij-
sko nevtralnega. Nasprotno, ko se trudimo biti pravšnji, prav takrat najbolj
pripadamo »modnemu kolektivu«, takrat najbolj delujemo kot subjekti in-
terpelacije modnih ortodoksij in hegemonij, ki nas zaslepi, da bi videli, da
večino našega življenja preživimo modno uniformirani, tudi ko mislimo, da
se zgolj oblačimo. Takrat, ko smo modno pravšnji, smo najmanj lastni, svoj-
ski, inventivni, individualni in najbolj v koži nosilcev ter utelesiteljev ideo-
loških učinkov modnih kolektivov pravšnjosti in ustreznosti. Oblačimo se
v skladu s tem, kako si zamišljamo modna občinstva in modne skupnosti.
Prav to, da si zmoremo zamisliti ta občinstva in skupnosti, je zagotovilo,
da bomo modno ustrezni, ne da bi delovali modno nemoralno, neestet-
sko, podtalno, prevratno ali prekucuško. Skratka, modno komuniciranje
poteka v skladu z našimi predstavami o naši povezanosti v kolektiv, skup-
nost.
Bistvo modnega kolektiva oz. modne skupnosti je, da imajo vsi posame-
zniki, ki so na tak ali drugačen način družbeno pripeti na tako skupnost,
veliko modno skupnega pa tudi da so pozabili to, da v skupnosti, pravza-
prav v sami tej predstavi, da pripadajo neki skupnosti, niso oblečeni, am-
pak modno uniformirani. Modni kolektivi in skupnosti ne izumljajo obla-
čenja, ampak modno uniformo. Raziskovalec uniform Bill Dunn (2009) jih
prvenstveno povezuje s kolektivizmom, komunitarizmom, z etatizmom,
torej z občutjem skupnosti ali države, saj nobeno drugo oblačilo, kakor luci-
dno ironizira Mitja Velikonja (2014, 303), »našega kontroliranega porekla«
ne potrjuje bolj kakor prav uniforma. Skratka, sleherno modno komunici-
ranje na individualni ravni poteka na način, rečeno z Andersonom (1998,
15), zamišljanja modne skupnosti. Večina ljudi se v praksah oblačenja svoje
vpetosti v modno skupnost ne zamišlja partikularistično, ampak kolekti-
vistično. Ko se oblačimo, avtomatično to počnemo z zavestjo, da smo tudi
s tem povezani z ljudmi, ki jih sploh ne poznamo ali jih sploh ne želimo
poznati. Ko se nekdo obleče »po moško« ali »po žensko«, se tega na indivi-
dualni ravni zaveda ravno zato, ker si sebe že zamišlja kot člana ali članico
moškega ali ženskega modnega kolektiva ali skupnosti.
Moda se je v vseh deželah zahodnega sveta od poznega 17. stoletja da-
lje uveljavila kot oblika pripadanja, ki jo je treba upoštevati in s katero
187
ti s tem, da želimo ta videz in oblečeno telo zelo stabilizirano posredovati
javnosti. V tej domnevni modni inerciji, ki proizvaja tudi določene učinke
iz psihološke karakterologije (ljudje, ki stalno menjajo oblačilne sloge, prej
obveljajo za nestanovitne, nezaupanja vredne in sumljive od tistih, za ka-
tere se zdi, da imajo trajno uravnotežen slog oblačenja ali se celo oblačijo na
način, kakor da jim sploh ni mar za njihovo oblačenje), ni nič interpelacij-
sko nevtralnega. Nasprotno, ko se trudimo biti pravšnji, prav takrat najbolj
pripadamo »modnemu kolektivu«, takrat najbolj delujemo kot subjekti in-
terpelacije modnih ortodoksij in hegemonij, ki nas zaslepi, da bi videli, da
večino našega življenja preživimo modno uniformirani, tudi ko mislimo, da
se zgolj oblačimo. Takrat, ko smo modno pravšnji, smo najmanj lastni, svoj-
ski, inventivni, individualni in najbolj v koži nosilcev ter utelesiteljev ideo-
loških učinkov modnih kolektivov pravšnjosti in ustreznosti. Oblačimo se
v skladu s tem, kako si zamišljamo modna občinstva in modne skupnosti.
Prav to, da si zmoremo zamisliti ta občinstva in skupnosti, je zagotovilo,
da bomo modno ustrezni, ne da bi delovali modno nemoralno, neestet-
sko, podtalno, prevratno ali prekucuško. Skratka, modno komuniciranje
poteka v skladu z našimi predstavami o naši povezanosti v kolektiv, skup-
nost.
Bistvo modnega kolektiva oz. modne skupnosti je, da imajo vsi posame-
zniki, ki so na tak ali drugačen način družbeno pripeti na tako skupnost,
veliko modno skupnega pa tudi da so pozabili to, da v skupnosti, pravza-
prav v sami tej predstavi, da pripadajo neki skupnosti, niso oblečeni, am-
pak modno uniformirani. Modni kolektivi in skupnosti ne izumljajo obla-
čenja, ampak modno uniformo. Raziskovalec uniform Bill Dunn (2009) jih
prvenstveno povezuje s kolektivizmom, komunitarizmom, z etatizmom,
torej z občutjem skupnosti ali države, saj nobeno drugo oblačilo, kakor luci-
dno ironizira Mitja Velikonja (2014, 303), »našega kontroliranega porekla«
ne potrjuje bolj kakor prav uniforma. Skratka, sleherno modno komunici-
ranje na individualni ravni poteka na način, rečeno z Andersonom (1998,
15), zamišljanja modne skupnosti. Večina ljudi se v praksah oblačenja svoje
vpetosti v modno skupnost ne zamišlja partikularistično, ampak kolekti-
vistično. Ko se oblačimo, avtomatično to počnemo z zavestjo, da smo tudi
s tem povezani z ljudmi, ki jih sploh ne poznamo ali jih sploh ne želimo
poznati. Ko se nekdo obleče »po moško« ali »po žensko«, se tega na indivi-
dualni ravni zaveda ravno zato, ker si sebe že zamišlja kot člana ali članico
moškega ali ženskega modnega kolektiva ali skupnosti.
Moda se je v vseh deželah zahodnega sveta od poznega 17. stoletja da-
lje uveljavila kot oblika pripadanja, ki jo je treba upoštevati in s katero
187
