Page 188 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 188
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
se vsi ukvarjajo. »Plemiško oblačenje«, »meščansko oblačenje«, »delavsko
oblačenje«, »kmečko oblačenje«, »žensko oblačenje« in »moško oblačenje«
so dominantni načini tvorbe ortodoksnih modnih skupnosti, ki živijo v
predstavah ljudi. Že v 17. in 18. stoletju so ljudje dobili jasne signale za
kolektivistično oblačenje, saj so ugotovili, da so lahko s tem, ko se oble-
čejo v skladu s pričakovanji aristokratskega občinstva ali dvorne skupno-
sti, ki ji želijo pripadajo, postali tudi del ekonomskih, socialnih, kulturnih
in simbolnih transakcij med člani tovrstnih modnih skupnosti. Imeti pra-
vo oblačilo je pomenilo posedovati pravi status; kasneje v 19. in 20. stole-
tju pa pravo oblačilo pomeni prodati sebe kot tržno blago, z njim povezan
življenjski slog pa kot personalističen projekt globaliziranega znamčenja
osebnosti.⁶² Ljudje seveda to niso počeli s kakšno posebno manipulacijo,
lažjo, performativnostjo ali travestijo, pač pa preprosto že s tem, da sama
praksa kolektivnega modnega ustrezanja, skladanja ali prilagajanja obliku-
je »individualno modno«, oblikuje torej nekaj, za kar iluzorno mislimo, da
je naš osebni slog oblačenja, naša prav osebna modna subjektivnost, ne pa
družbeno skonstruiran in zmontiran pano informacij, ki jih vsakodnevno
produciramo, reproduciramo, distribuiramo in konzumiramo na zelo efe-
meren način, to je skozi rutinske prakse oblačenja. Tudi v primerih, ko je
oblačenje povsem rutinsko, kot nekaj, kar nastopa kot »naravno opravilo«
ali učinkuje kot »naraven izgled«, kot nekaj, kar se počne vsak dan brez
globljega ali posebnega premisleka, se hitro izkaže, da se ljudje vselej obla-
čimo tudi že ritualno. Tudi takrat, ko se oblačimo rutinsko, smo že v ritualu
modnega kolektiva. In na tej točki lahko hitro prepoznamo funkcijo mode
kot ideološkega aparata kolektiva ali skupnosti, saj ideologija modne uni-
forme deluje skozi ponovljivi obrazec našega oblačenja. To funkcijo lahko
prepoznamo tako v nastanku narodnih noš⁶³ in osamosvajanju meščanske
mode v 19. stoletju kakor kasneje v oblačilni kulturi delavstva 20. stoletja
in v nastanku številnih subkulturnih oblačilnih slogov druge polovice 20.
stoletja. Ker oblačenje strukturira vsakdan ljudi, razmeji njihove rutine od
posebnih priložnosti, se ga dojema kot naravno opravilo. Že v 19. stoletju
so časopisne modne rubrike, reklame in dobronamerni nasveti za oblače-
nje začeli intenzivno ustvarjati ter pospeševati navezanost ljudi na modne
kolektive, ki učinkujejo kakor zamišljena skupnost oz. namišljena pripa-
⁶² O poteh in stranpoteh blagovnih znamk gl. Klein (2004).
⁶³ O konstituciji slovenskih narodnih noš, nadaljnji heritagizaciji in folklorizaciji ter nato de-
folklorizaciji gl. dela etnologa in kulturnega antropologa Bojana Knifica (2003; 2008; 2009;
2010).
188
se vsi ukvarjajo. »Plemiško oblačenje«, »meščansko oblačenje«, »delavsko
oblačenje«, »kmečko oblačenje«, »žensko oblačenje« in »moško oblačenje«
so dominantni načini tvorbe ortodoksnih modnih skupnosti, ki živijo v
predstavah ljudi. Že v 17. in 18. stoletju so ljudje dobili jasne signale za
kolektivistično oblačenje, saj so ugotovili, da so lahko s tem, ko se oble-
čejo v skladu s pričakovanji aristokratskega občinstva ali dvorne skupno-
sti, ki ji želijo pripadajo, postali tudi del ekonomskih, socialnih, kulturnih
in simbolnih transakcij med člani tovrstnih modnih skupnosti. Imeti pra-
vo oblačilo je pomenilo posedovati pravi status; kasneje v 19. in 20. stole-
tju pa pravo oblačilo pomeni prodati sebe kot tržno blago, z njim povezan
življenjski slog pa kot personalističen projekt globaliziranega znamčenja
osebnosti.⁶² Ljudje seveda to niso počeli s kakšno posebno manipulacijo,
lažjo, performativnostjo ali travestijo, pač pa preprosto že s tem, da sama
praksa kolektivnega modnega ustrezanja, skladanja ali prilagajanja obliku-
je »individualno modno«, oblikuje torej nekaj, za kar iluzorno mislimo, da
je naš osebni slog oblačenja, naša prav osebna modna subjektivnost, ne pa
družbeno skonstruiran in zmontiran pano informacij, ki jih vsakodnevno
produciramo, reproduciramo, distribuiramo in konzumiramo na zelo efe-
meren način, to je skozi rutinske prakse oblačenja. Tudi v primerih, ko je
oblačenje povsem rutinsko, kot nekaj, kar nastopa kot »naravno opravilo«
ali učinkuje kot »naraven izgled«, kot nekaj, kar se počne vsak dan brez
globljega ali posebnega premisleka, se hitro izkaže, da se ljudje vselej obla-
čimo tudi že ritualno. Tudi takrat, ko se oblačimo rutinsko, smo že v ritualu
modnega kolektiva. In na tej točki lahko hitro prepoznamo funkcijo mode
kot ideološkega aparata kolektiva ali skupnosti, saj ideologija modne uni-
forme deluje skozi ponovljivi obrazec našega oblačenja. To funkcijo lahko
prepoznamo tako v nastanku narodnih noš⁶³ in osamosvajanju meščanske
mode v 19. stoletju kakor kasneje v oblačilni kulturi delavstva 20. stoletja
in v nastanku številnih subkulturnih oblačilnih slogov druge polovice 20.
stoletja. Ker oblačenje strukturira vsakdan ljudi, razmeji njihove rutine od
posebnih priložnosti, se ga dojema kot naravno opravilo. Že v 19. stoletju
so časopisne modne rubrike, reklame in dobronamerni nasveti za oblače-
nje začeli intenzivno ustvarjati ter pospeševati navezanost ljudi na modne
kolektive, ki učinkujejo kakor zamišljena skupnost oz. namišljena pripa-
⁶² O poteh in stranpoteh blagovnih znamk gl. Klein (2004).
⁶³ O konstituciji slovenskih narodnih noš, nadaljnji heritagizaciji in folklorizaciji ter nato de-
folklorizaciji gl. dela etnologa in kulturnega antropologa Bojana Knifica (2003; 2008; 2009;
2010).
188
