Page 192 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 192
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
škemu izvajanju oblačilnih ter z njimi povezanih sorodnih performativnih
telesnih praks.
Ta grob opis poudarjenega performativnega značaja družinskega habitu-
sa naj zadošča za lažje razumevanje specifičnih antagonističnih in pogosto
kontradiktornih razmer, zaradi katerih so v družinskem albumu še toliko
presenetljivejše fotografije otroka, enkrat opravljenega v raztrgane fanto-
vske hlačke, drugič v rumeno tuniko ali roza oblekico za punčke. Vzpo-
stavljanje te klasične oblačilne distinkcije ospoljenja je bilo pri vzgoji tega
otroka očitno že od začetka dokaj labilno, manj poudarjeno, manj obreme-
njeno, vsekakor ne ortodoksno binarno ospoljeno. Danes pravim, da je bila
to vzgoja za človeka, ne vzgoja za spol. V družinskem habitusu, kjer so bili
temeljni zastavki in interesi popolnoma usmerjeni v opravljanje kmečkih
opravil ter zagotavljanje pogojev za preživetje, ni bilo ustvarjenega močne-
ga motiva za ukvarjanje s tem, kako nekdo izgleda, kako hodi, kako govori
in kaj navleče nase. Drugače rečeno, o moji domnevni drugačnosti v ož-
jem družinskem miljeju ni bilo nobenega govora, čeprav se je začela kazati
v najzgodnejših letih. Transspolna specifika je bila povsem normalizirana.
Po vseh teh desetletjih zdaj lahko rečem, da se je družinski milje pravzaprav
izkazal ne le za edini »varen« svet moje drugačnosti, ampak tudi za edini
svet, ki okrog te drugačnosti ni vodil nobenih problematizirajočih diskusij;
drugačnosti, ki se je začnem zavedati šele kasneje, ko jo začne tematizirati
zunanji svet, saj se je v ožji družini nikoli ni ne izpostavljalo ne kozme-
tiziralo, ne barantalo z njo, ne pogojevalo s čimer koli. Pravzaprav ni bila
nikakršen problem. Bila je najneobičajnejša običajnost. Fantek kot punčka,
punčka kot fantek. Nekaj vmes in nekaj čez. V družini do te neobičajnosti
vlada zdrava brezbrižnost, kakor se pač za vsakodnevne rutine od dela zga-
ranih kmečkih ljudi običajno spodobi. Ni nobene drame. Ni nobenih skrbi.
Temu se ne posveča nobene pozornosti. Starševske lekcije v zvezi s tem pa
nadvse prostodušne (oče: »Dokler ti gre v šoli dobro, lahko hodiš magari s
pavjimi peresi okrog glave.«; mati: »Ljudje bodo vedno zabavljali. Treba je
biti dober človek, pa naj zabavljajo še o tem.«)
Vsi ortodoksni klasifikacijski signali in opomniki za modno in identite-
tno »korekcijo« so prišli od zunaj; zgodnji še prav blagi, posrečeni, drama-
turški, pravzaprav kuriozitetni, kasnejši manj prijetni, ponesrečeni, opre-
sivni in sankcionirajoči. Naj podam dve kratki družinski anekdoti za pona-
zoritev razlike.
Vse se je začelo nekoč, bogvedi kdaj, ko je punčka-fantek/fantek-
punčka v svojem dotlej kratkem življenju prvič soočen/-a z usodnim
192
škemu izvajanju oblačilnih ter z njimi povezanih sorodnih performativnih
telesnih praks.
Ta grob opis poudarjenega performativnega značaja družinskega habitu-
sa naj zadošča za lažje razumevanje specifičnih antagonističnih in pogosto
kontradiktornih razmer, zaradi katerih so v družinskem albumu še toliko
presenetljivejše fotografije otroka, enkrat opravljenega v raztrgane fanto-
vske hlačke, drugič v rumeno tuniko ali roza oblekico za punčke. Vzpo-
stavljanje te klasične oblačilne distinkcije ospoljenja je bilo pri vzgoji tega
otroka očitno že od začetka dokaj labilno, manj poudarjeno, manj obreme-
njeno, vsekakor ne ortodoksno binarno ospoljeno. Danes pravim, da je bila
to vzgoja za človeka, ne vzgoja za spol. V družinskem habitusu, kjer so bili
temeljni zastavki in interesi popolnoma usmerjeni v opravljanje kmečkih
opravil ter zagotavljanje pogojev za preživetje, ni bilo ustvarjenega močne-
ga motiva za ukvarjanje s tem, kako nekdo izgleda, kako hodi, kako govori
in kaj navleče nase. Drugače rečeno, o moji domnevni drugačnosti v ož-
jem družinskem miljeju ni bilo nobenega govora, čeprav se je začela kazati
v najzgodnejših letih. Transspolna specifika je bila povsem normalizirana.
Po vseh teh desetletjih zdaj lahko rečem, da se je družinski milje pravzaprav
izkazal ne le za edini »varen« svet moje drugačnosti, ampak tudi za edini
svet, ki okrog te drugačnosti ni vodil nobenih problematizirajočih diskusij;
drugačnosti, ki se je začnem zavedati šele kasneje, ko jo začne tematizirati
zunanji svet, saj se je v ožji družini nikoli ni ne izpostavljalo ne kozme-
tiziralo, ne barantalo z njo, ne pogojevalo s čimer koli. Pravzaprav ni bila
nikakršen problem. Bila je najneobičajnejša običajnost. Fantek kot punčka,
punčka kot fantek. Nekaj vmes in nekaj čez. V družini do te neobičajnosti
vlada zdrava brezbrižnost, kakor se pač za vsakodnevne rutine od dela zga-
ranih kmečkih ljudi običajno spodobi. Ni nobene drame. Ni nobenih skrbi.
Temu se ne posveča nobene pozornosti. Starševske lekcije v zvezi s tem pa
nadvse prostodušne (oče: »Dokler ti gre v šoli dobro, lahko hodiš magari s
pavjimi peresi okrog glave.«; mati: »Ljudje bodo vedno zabavljali. Treba je
biti dober človek, pa naj zabavljajo še o tem.«)
Vsi ortodoksni klasifikacijski signali in opomniki za modno in identite-
tno »korekcijo« so prišli od zunaj; zgodnji še prav blagi, posrečeni, drama-
turški, pravzaprav kuriozitetni, kasnejši manj prijetni, ponesrečeni, opre-
sivni in sankcionirajoči. Naj podam dve kratki družinski anekdoti za pona-
zoritev razlike.
Vse se je začelo nekoč, bogvedi kdaj, ko je punčka-fantek/fantek-
punčka v svojem dotlej kratkem življenju prvič soočen/-a z usodnim
192
