Page 186 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 186
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
nosti za lastne modne performance je v času, ko se zdi, da se lahko po mili
volji oblečemo v kar koli in se tako tudi predstavljamo, je domala v celoti
prenesena na individualen modni subjekt, a paradoksno gre za subjekt, ki
pričakuje odzivnost modnih kolektivov, saj se šele glede na zunanji odziv
lahko konstituira in mreži v lastni družabniški modni drugačnosti. Želimo
biti drugačni, a hkrati želimo ta »medijski učinek« dosegati v okviru mre-
ženjske efikasnosti, preračunljive družabnosti in simbolne kolektivistič-
ne pravšnjosti, ustreznosti, ujemanja, v okviru »sredinske istosti« (Luthar
2014, 237), v okviru »istega stanja stvari« (Praprotnik 2012, 80–81). In tu
nastopi ena od glavnih funkcij današnjega strateškega modnega komuni-
ciranja, ki je, da se to »isto stanje stvari«, ta naša »sredinska istost«, ki jo
izražamo v modi, pretvori v svoje nasprotje. Strateško modno komunici-
ranje služi temu, da številne modne homogeniziranosti, grupiranosti, ko-
lektiviziranosti, kostumiziranosti uspešno prodamo kot našo modno dru-
gačnost, različnost, individualnost, partikularnost. Strateško modno ko-
municiranje nam pomaga, da nekaj, kar je zgolj naša poza, performativna
praksa, preoblikujemo v dokaz našega naravnega stanja stvari. Zelo malo
okoliščin je ali pa so družbeno zelo omejene, pri katerih bi se ljudje oblekli
povsem »svobodno«, »spontano«, svojsko, onkraj oblačenja, rečeno z Be-
nedictom Andersonom (1998, 13), kot »družbene in kulturne predstave«,
skratka, onkraj zamišljanja modnih kolektivov.
V času domnevnega pluralizma proizvodnje in potrošnje mode, množe-
nja individualiziranih »osebnih stilov« ter bohotenja družabnih medijev,
ki nas spreminjajo v to, da sami nastopamo kot personalizirani mediji, se
zdi naše oblačenje še vedno močno podvrženo številnim kolektivnim uni-
formnostim in normiranostim. Morda so razredne in statusne determi-
nacije v času navidezne globalne »brezrazredne kulture« manj v ospredju,
tudi etničnost in religija nista več povsod ključno fiksirana na modo, a to
bi težko trdili za spol. Ta se zdi ena poslednjih trdnjav nezavedno modno
kolektivnega. Ko se oblačimo ali ko načrtujemo, v kaj se bomo oblekli, v
resnici vselej že izvajamo to oblačilno vajo z mislijo, da si skušamo vna-
prej zamisliti odziv domnevnega ospoljenega občinstva na našo modno
performanco. Skratka, v našem komuniciranju z modo in preko mode je
vračunana produkcija »medijskega učinka« naše modne performance. Še
več, zdi se, da nas ideologija modne pravšnjosti in ustreznosti najbolj dr-
ži ravno v praksah vsakodnevnega rutinskega oblačenja, torej v praksah,
v katerih ne želimo eksperimentirati z oblečenim telesom, zunanjim vi-
dezom ali odrskim nastopom. Takrat, ko se zdi, da smo daleč od želje po
ustvarjanju pravšnjega »medijskega učinka«, smo v resnici najbolj sprije-
186
nosti za lastne modne performance je v času, ko se zdi, da se lahko po mili
volji oblečemo v kar koli in se tako tudi predstavljamo, je domala v celoti
prenesena na individualen modni subjekt, a paradoksno gre za subjekt, ki
pričakuje odzivnost modnih kolektivov, saj se šele glede na zunanji odziv
lahko konstituira in mreži v lastni družabniški modni drugačnosti. Želimo
biti drugačni, a hkrati želimo ta »medijski učinek« dosegati v okviru mre-
ženjske efikasnosti, preračunljive družabnosti in simbolne kolektivistič-
ne pravšnjosti, ustreznosti, ujemanja, v okviru »sredinske istosti« (Luthar
2014, 237), v okviru »istega stanja stvari« (Praprotnik 2012, 80–81). In tu
nastopi ena od glavnih funkcij današnjega strateškega modnega komuni-
ciranja, ki je, da se to »isto stanje stvari«, ta naša »sredinska istost«, ki jo
izražamo v modi, pretvori v svoje nasprotje. Strateško modno komunici-
ranje služi temu, da številne modne homogeniziranosti, grupiranosti, ko-
lektiviziranosti, kostumiziranosti uspešno prodamo kot našo modno dru-
gačnost, različnost, individualnost, partikularnost. Strateško modno ko-
municiranje nam pomaga, da nekaj, kar je zgolj naša poza, performativna
praksa, preoblikujemo v dokaz našega naravnega stanja stvari. Zelo malo
okoliščin je ali pa so družbeno zelo omejene, pri katerih bi se ljudje oblekli
povsem »svobodno«, »spontano«, svojsko, onkraj oblačenja, rečeno z Be-
nedictom Andersonom (1998, 13), kot »družbene in kulturne predstave«,
skratka, onkraj zamišljanja modnih kolektivov.
V času domnevnega pluralizma proizvodnje in potrošnje mode, množe-
nja individualiziranih »osebnih stilov« ter bohotenja družabnih medijev,
ki nas spreminjajo v to, da sami nastopamo kot personalizirani mediji, se
zdi naše oblačenje še vedno močno podvrženo številnim kolektivnim uni-
formnostim in normiranostim. Morda so razredne in statusne determi-
nacije v času navidezne globalne »brezrazredne kulture« manj v ospredju,
tudi etničnost in religija nista več povsod ključno fiksirana na modo, a to
bi težko trdili za spol. Ta se zdi ena poslednjih trdnjav nezavedno modno
kolektivnega. Ko se oblačimo ali ko načrtujemo, v kaj se bomo oblekli, v
resnici vselej že izvajamo to oblačilno vajo z mislijo, da si skušamo vna-
prej zamisliti odziv domnevnega ospoljenega občinstva na našo modno
performanco. Skratka, v našem komuniciranju z modo in preko mode je
vračunana produkcija »medijskega učinka« naše modne performance. Še
več, zdi se, da nas ideologija modne pravšnjosti in ustreznosti najbolj dr-
ži ravno v praksah vsakodnevnega rutinskega oblačenja, torej v praksah,
v katerih ne želimo eksperimentirati z oblečenim telesom, zunanjim vi-
dezom ali odrskim nastopom. Takrat, ko se zdi, da smo daleč od želje po
ustvarjanju pravšnjega »medijskega učinka«, smo v resnici najbolj sprije-
186
