Page 27 - Marketinški pristopi in trendi v turizmu v novi realnosti
P. 27
Izzivi marketinga muzejev v času epidemije
sprotno, so v času zaprtja »spregledali«, da je muzejska prihodnost v digi-
talizaciji in virtualizaciji kot učinkoviti strategiji uresničevanja osnovnih
ciljev ter poslanstva muzeja.
Ob ponovnem odprtju so muzeji morali svoje delovanje prilagoditi
ukrepom za preprečevanje okužb. Te spremembe in novosti so bile prila-
gojene ciljnim skupinam obiskovalcev in seveda možnostim – od omeje-
vanja števila obiskovalcev, prepovedi dotikanja eksponatov do organizi-
ranja igric na daljavo, objavljanja kratkih filmčkov, nekaj je bilo virtualnih
razstav, posvetov itd. Muzeji so se pri prepoznavanju novih potreb in pri-
čakovanj pa tudi zadovoljstva svojih ciljnih skupin obiskovalcev naslonili
na analize trendov, medijskih vsebin in odzivov obiskovalcev na spletu
ter kasneje v muzeju. Prepoznavanje novih potreb, pričakovanj, želja in
zadovoljstva z aktivnostmi, ki so jih po svojih močeh lahko ponujali, je
namreč ključno za razvoj nadaljnjih korakov in marketinških aktivnosti
muzeja.
Iz intervjujev je v prvi vrsti moč razbrati predanost intervjuvancev svo-
jemu delu in poslanstvu muzeja. Ne glede na kadrovske kapacitete in ra-
ven profesionalizacije oddelka za marketing se vsi trudijo privabljati obi-
skovalce ter jim po svojih močeh čim dostopneje in na privlačen, a visoko
strokoven način predstaviti svoje zbirke oziroma jih vključiti v ponujene
aktivnosti. Čeprav bi javnim muzejem dodatna sredstva prišla zelo prav
in bi jim omogočila boljše delovanje (od vzdrževanja stavbe, prostorskih
širitev, opremljanja zbirk z večjezičnimi napisi do zaposlitev novih sode-
lavcev, nabave novih tehnologij itd.), je pri njihovem delovanju prihodek
sekundarnega pomena. Opaziti je mogoče zanimiv paradoks: čeprav so
cene vstopnic relativno nizke, vsi muzeji beležijo znatno povečan obisk ob
dnevih odprtih vrat. Ker je cena vsaj toliko psihološki (saj oblikuje priča-
kovanja in signalizira kakovost) kot ekonomski dejavnik, bi bilo smiselno
razmišljati o višjih cenah in odločnejši cenovni diferenciaciji ter z njo
usklajenih tržnih komunikacijah, ki po našem mnenju predstavljajo naj-
slabše izkoriščen element marketinškega spleta. Kot kaže, je glavna ovira
za to status »dvoživk«, ki pa sam po sebi ne negira aktivnega marketin-
škega pristopa k cenovni politiki.
Tudi pri odgovorih glede tržnega komuniciranja je bilo zaznati željo
po privabljanju nekaterih segmentov (predvsem mladih in odraslih brez
otrok), ki so slabše zastopani, pri čemer pa je ponekod opaziti pomanjka-
nje marketinških kompetenc. Nekateri muzeji pa tudi nimajo velike želje
po prekomernem »odpiranju« manj zahtevnim obiskovalcem, za katere
bi morali prilagoditi (znižati) raven zahtevnosti prikazov.
27
sprotno, so v času zaprtja »spregledali«, da je muzejska prihodnost v digi-
talizaciji in virtualizaciji kot učinkoviti strategiji uresničevanja osnovnih
ciljev ter poslanstva muzeja.
Ob ponovnem odprtju so muzeji morali svoje delovanje prilagoditi
ukrepom za preprečevanje okužb. Te spremembe in novosti so bile prila-
gojene ciljnim skupinam obiskovalcev in seveda možnostim – od omeje-
vanja števila obiskovalcev, prepovedi dotikanja eksponatov do organizi-
ranja igric na daljavo, objavljanja kratkih filmčkov, nekaj je bilo virtualnih
razstav, posvetov itd. Muzeji so se pri prepoznavanju novih potreb in pri-
čakovanj pa tudi zadovoljstva svojih ciljnih skupin obiskovalcev naslonili
na analize trendov, medijskih vsebin in odzivov obiskovalcev na spletu
ter kasneje v muzeju. Prepoznavanje novih potreb, pričakovanj, želja in
zadovoljstva z aktivnostmi, ki so jih po svojih močeh lahko ponujali, je
namreč ključno za razvoj nadaljnjih korakov in marketinških aktivnosti
muzeja.
Iz intervjujev je v prvi vrsti moč razbrati predanost intervjuvancev svo-
jemu delu in poslanstvu muzeja. Ne glede na kadrovske kapacitete in ra-
ven profesionalizacije oddelka za marketing se vsi trudijo privabljati obi-
skovalce ter jim po svojih močeh čim dostopneje in na privlačen, a visoko
strokoven način predstaviti svoje zbirke oziroma jih vključiti v ponujene
aktivnosti. Čeprav bi javnim muzejem dodatna sredstva prišla zelo prav
in bi jim omogočila boljše delovanje (od vzdrževanja stavbe, prostorskih
širitev, opremljanja zbirk z večjezičnimi napisi do zaposlitev novih sode-
lavcev, nabave novih tehnologij itd.), je pri njihovem delovanju prihodek
sekundarnega pomena. Opaziti je mogoče zanimiv paradoks: čeprav so
cene vstopnic relativno nizke, vsi muzeji beležijo znatno povečan obisk ob
dnevih odprtih vrat. Ker je cena vsaj toliko psihološki (saj oblikuje priča-
kovanja in signalizira kakovost) kot ekonomski dejavnik, bi bilo smiselno
razmišljati o višjih cenah in odločnejši cenovni diferenciaciji ter z njo
usklajenih tržnih komunikacijah, ki po našem mnenju predstavljajo naj-
slabše izkoriščen element marketinškega spleta. Kot kaže, je glavna ovira
za to status »dvoživk«, ki pa sam po sebi ne negira aktivnega marketin-
škega pristopa k cenovni politiki.
Tudi pri odgovorih glede tržnega komuniciranja je bilo zaznati željo
po privabljanju nekaterih segmentov (predvsem mladih in odraslih brez
otrok), ki so slabše zastopani, pri čemer pa je ponekod opaziti pomanjka-
nje marketinških kompetenc. Nekateri muzeji pa tudi nimajo velike želje
po prekomernem »odpiranju« manj zahtevnim obiskovalcem, za katere
bi morali prilagoditi (znižati) raven zahtevnosti prikazov.
27
