Page 22 - Marketinški pristopi in trendi v turizmu v novi realnosti
P. 22
Gorazd Sedmak in Aleksandra Brezovec
gitalizirane zbirke in pripravljali virtualne muzejske oglede. Drugo fazo
so predstavljale hitre prilagoditve vsebin, tudi improvizacije (npr. kamiši-
baj na spletu, snemanje in objavljanje kratkih filmov), razvili so tudi nekaj
virtualnih razstav. Svojemu močnemu ciljnemu segmentu – šolam – so se
muzeji različno prilagajali; nekateri so opustili aktivnosti zanje, drugi so
pripravili vrsto spletnih izobraževanj in gradiv za učitelje, da so lahko s
svojimi vsebinami ostali prisotni tudi pri pouku na daljavo. Smer, ki so
jo muzeji ubrali v času epidemije, je bila jasna: svojim obstoječim in po-
tencialnim obiskovalcem so se skušali približati v glavnem na spletu. Pri
tem so improvizirali v okvirih svojih kadrovskih in finančnih zmožnosti.
Spet drugi so okrepili tradicionalne kanale posredovanja svojih strokov-
nih vsebin skozi publicistiko.
Kar zadeva komuniciranje, so muzeji vešči in prisotni na vseh ključ-
nih komunikacijskih kanalih. S svojimi obiskovalci komunicirajo preko
tiskovin, spletnih strani, z e-novičniki preko elektronske pošte in soci-
alnih omrežij. Spremljajo tudi odzive na svoja sporočila, tako preko kli-
pinga kot preko analiz objav in ocen. Intervjuvanci so izpostavili, da se
zlasti mlajši zaposleni zavedajo komunikacijske učinkovitosti povezova-
nja z vplivneži, vendar so pri objavah na socialnih omrežjih raje previdni
in »ne pišejo neumnosti« samo zato, da bi dobili všečke. Skrbno ohra-
njajo svoj edukativen komunikacijski slog, le rahlo ga zmehčajo in me-
dijem primerno podprejo z vizualnim ter videogradivom. V času epide-
mije so še posebej izpilili ta način komunikacije, k čemur so pomembno
prispevali odzivi njihovih sledilcev in »pogledovanje« k domači ter tuji
konkurenci. Muzeji s profesionalnimi marketinškimi oddelki razmišljajo
tudi o najsodobnejših komunikacijskih strategijah – od uporabe novej-
šega omrežja TikTok do vključevanju vplivnežev, vendar le za specifične
akcije, kot navaja intervjuvanec (Muzej C):
Nismo še določili »influencerja«, ki bi bil primeren kanal za komu-
nikacijo teh vsebin. Tu pa se res poigravam z možnostjo, da bi to
izkoristil v času [. . .], ker gre le za dosti popularizirano stvar, darila,
ki so malo inovativna, malo drugačna. Bi lahko lažje skomunicirali
tako vsebine preko »influencerjev« kot pa promocijo neke razstave,
ki je vezana bolj na zgodovinsko temo. Tukaj je še potencial za izko-
ristiti.
Kot predstavniki javnih muzejev vsi intervjuvanci izražajo bojazen ozi-
roma skrb glede financiranja digitalizacije in kadrovskih okrepitev, s ka-
terimi bodo lahko sledili novim trendom.
22
gitalizirane zbirke in pripravljali virtualne muzejske oglede. Drugo fazo
so predstavljale hitre prilagoditve vsebin, tudi improvizacije (npr. kamiši-
baj na spletu, snemanje in objavljanje kratkih filmov), razvili so tudi nekaj
virtualnih razstav. Svojemu močnemu ciljnemu segmentu – šolam – so se
muzeji različno prilagajali; nekateri so opustili aktivnosti zanje, drugi so
pripravili vrsto spletnih izobraževanj in gradiv za učitelje, da so lahko s
svojimi vsebinami ostali prisotni tudi pri pouku na daljavo. Smer, ki so
jo muzeji ubrali v času epidemije, je bila jasna: svojim obstoječim in po-
tencialnim obiskovalcem so se skušali približati v glavnem na spletu. Pri
tem so improvizirali v okvirih svojih kadrovskih in finančnih zmožnosti.
Spet drugi so okrepili tradicionalne kanale posredovanja svojih strokov-
nih vsebin skozi publicistiko.
Kar zadeva komuniciranje, so muzeji vešči in prisotni na vseh ključ-
nih komunikacijskih kanalih. S svojimi obiskovalci komunicirajo preko
tiskovin, spletnih strani, z e-novičniki preko elektronske pošte in soci-
alnih omrežij. Spremljajo tudi odzive na svoja sporočila, tako preko kli-
pinga kot preko analiz objav in ocen. Intervjuvanci so izpostavili, da se
zlasti mlajši zaposleni zavedajo komunikacijske učinkovitosti povezova-
nja z vplivneži, vendar so pri objavah na socialnih omrežjih raje previdni
in »ne pišejo neumnosti« samo zato, da bi dobili všečke. Skrbno ohra-
njajo svoj edukativen komunikacijski slog, le rahlo ga zmehčajo in me-
dijem primerno podprejo z vizualnim ter videogradivom. V času epide-
mije so še posebej izpilili ta način komunikacije, k čemur so pomembno
prispevali odzivi njihovih sledilcev in »pogledovanje« k domači ter tuji
konkurenci. Muzeji s profesionalnimi marketinškimi oddelki razmišljajo
tudi o najsodobnejših komunikacijskih strategijah – od uporabe novej-
šega omrežja TikTok do vključevanju vplivnežev, vendar le za specifične
akcije, kot navaja intervjuvanec (Muzej C):
Nismo še določili »influencerja«, ki bi bil primeren kanal za komu-
nikacijo teh vsebin. Tu pa se res poigravam z možnostjo, da bi to
izkoristil v času [. . .], ker gre le za dosti popularizirano stvar, darila,
ki so malo inovativna, malo drugačna. Bi lahko lažje skomunicirali
tako vsebine preko »influencerjev« kot pa promocijo neke razstave,
ki je vezana bolj na zgodovinsko temo. Tukaj je še potencial za izko-
ristiti.
Kot predstavniki javnih muzejev vsi intervjuvanci izražajo bojazen ozi-
roma skrb glede financiranja digitalizacije in kadrovskih okrepitev, s ka-
terimi bodo lahko sledili novim trendom.
22
