Page 100 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 100
bara Jurša Potocco
prav s priznavanjem različnih možnih zaznavanj kraja ter, skladno s tem,
tudi njegovih različnih možnih reprezentacij. Wordsworthov Grasmere ne
predstavlja pastoralne idile, ampak primer udejanjanja ekocentričnega eto-
sa okoljsko-družbenih odnosov (Rigby 2002, 168), saj po pesniku skupno-
sti, ki jo določa kraj Grasmere, ne sestavljajo samo ljudje, pač pa mnoštvo
živih bitij (verza 621–622) in stvari (verzi 286–289). Grasmere je predsta-
vljen kot kraj, ki pesnika tako fizično kot duhovno vzdržuje in hrani, tako
kot prinaša veselje tudi vsem drugim bitjem, in celo za kraj sam se zdi, da
v samem sebi najdeva veselje (Rigby 2004, 85).
Odnos do več kot človeškega sveta
v Prešernovem pesniškem opusu
V doslej zapisanem smo videli, da je v romantični lirski poeziji nemogoče
zgrešiti fascinacijo s pretežno estetiziranim nečloveškim svetom, obenem
pa smo videli, da le redki romantični pesniki presežejo tradicionalno antro-
pocentrično dojemanje narave kot nečesa, kar je dano subjektu v objekti-
vizacijo. Zato ne preseneča, da se narava pojavi tudi kot del Prešernovega
motivnega sveta. Vendar že France Bernik (1962, 58) opozarja na Prešer-
nov polemični odnos do čbeličarjev, ki jih pesnik označuje za »pevce letnih
časov«, medtem ko naj bi bila pri Prešernu, ki ga je strogo zanimal »notranji
svet«, narava kdaj le bežno orisana za prikaz subjektivnih doživljanj. Ber-
nikovemu stališču je v marsičem mogoče pritrditi. Le v redkih Prešernovih
pesmih, in sicer predvsem tistih, ki se ukvarjajo s temo pesništva, se poja-
vi element več kot človeškega sveta, pri čemer pa že na prvi pogled lahko
rečemo, da tudi v teh delih nečloveški svet ostaja zgolj prostor estetskega
eskapizma.⁸
Dovolj očitna je ta težnja v pesmi »Glosa«, kjer lahko zaključno kitico
beremo kot izjavo o posebni povezanosti pesnika in narave, ki pa človeku
– pesniku služi zgolj kot prostor za dojemanje lepote (Prešeren 1969, 119):
Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rosa trave,
⁸ Na prvi pogled je delna izjema balada »Povodni mož«, v kateri se več kot človeški svet osa-
mosvaja v podobah divje narave, ki jo predstavlja skrivnostno in mogočno rečno božanstvo.
Vendar pa je nečloveško okolje v pesmi eksplicitno dojeto kot grožnja človeku, obenem pa
striktno umeščeno v okvir razsvetljenskega moralizma ter dualizma nečloveško – človeško.
98
prav s priznavanjem različnih možnih zaznavanj kraja ter, skladno s tem,
tudi njegovih različnih možnih reprezentacij. Wordsworthov Grasmere ne
predstavlja pastoralne idile, ampak primer udejanjanja ekocentričnega eto-
sa okoljsko-družbenih odnosov (Rigby 2002, 168), saj po pesniku skupno-
sti, ki jo določa kraj Grasmere, ne sestavljajo samo ljudje, pač pa mnoštvo
živih bitij (verza 621–622) in stvari (verzi 286–289). Grasmere je predsta-
vljen kot kraj, ki pesnika tako fizično kot duhovno vzdržuje in hrani, tako
kot prinaša veselje tudi vsem drugim bitjem, in celo za kraj sam se zdi, da
v samem sebi najdeva veselje (Rigby 2004, 85).
Odnos do več kot človeškega sveta
v Prešernovem pesniškem opusu
V doslej zapisanem smo videli, da je v romantični lirski poeziji nemogoče
zgrešiti fascinacijo s pretežno estetiziranim nečloveškim svetom, obenem
pa smo videli, da le redki romantični pesniki presežejo tradicionalno antro-
pocentrično dojemanje narave kot nečesa, kar je dano subjektu v objekti-
vizacijo. Zato ne preseneča, da se narava pojavi tudi kot del Prešernovega
motivnega sveta. Vendar že France Bernik (1962, 58) opozarja na Prešer-
nov polemični odnos do čbeličarjev, ki jih pesnik označuje za »pevce letnih
časov«, medtem ko naj bi bila pri Prešernu, ki ga je strogo zanimal »notranji
svet«, narava kdaj le bežno orisana za prikaz subjektivnih doživljanj. Ber-
nikovemu stališču je v marsičem mogoče pritrditi. Le v redkih Prešernovih
pesmih, in sicer predvsem tistih, ki se ukvarjajo s temo pesništva, se poja-
vi element več kot človeškega sveta, pri čemer pa že na prvi pogled lahko
rečemo, da tudi v teh delih nečloveški svet ostaja zgolj prostor estetskega
eskapizma.⁸
Dovolj očitna je ta težnja v pesmi »Glosa«, kjer lahko zaključno kitico
beremo kot izjavo o posebni povezanosti pesnika in narave, ki pa človeku
– pesniku služi zgolj kot prostor za dojemanje lepote (Prešeren 1969, 119):
Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rosa trave,
⁸ Na prvi pogled je delna izjema balada »Povodni mož«, v kateri se več kot človeški svet osa-
mosvaja v podobah divje narave, ki jo predstavlja skrivnostno in mogočno rečno božanstvo.
Vendar pa je nečloveško okolje v pesmi eksplicitno dojeto kot grožnja človeku, obenem pa
striktno umeščeno v okvir razsvetljenskega moralizma ter dualizma nečloveško – človeško.
98
