Page 101 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)

Reprezentacija več kot človeškega sveta v Krstu pri Savici v ogledalu angleške romantike

s tem posestvam brez težave
on živi, umrje brez dnarja.

Nečloveški svet je v pesmi uporabljen kot metafora za pesnikov notra-
nji svet, v najboljšem primeru pa lahko evocirane nečloveške pojave razu-
memo kot dragocene zato, ker pesniku služijo kot vir navdiha za pesniško
ustvarjanje. Podobna ideja je podlaga za besedilo »V spomin Valentina Vo-
dnika«, kjer ptič predstavlja pesnika, ki živi samotarsko redovniško življe-
nje in ki mu delajo družbo »sestrice« zvezde ter »brat« mesec. Kljub moti-
viki nečloveških pojavov govorec ne posveča nobene pozornosti specifiki
suvereno bivajočega nečloveškega. Ravno nasprotno, ko implicira alegori-
jo feniksa, češ da se pesnik v posmrtni »slavi prerodi«, implicira pesnikovo
odrešitev v kulturi oz. prehod iz nature v kulturo.

Več pozornosti si zasluži elegija, napisana ob smrti Matije Čopa, »Dem
Andenken des Matthias Čop«, v kateri je, po Borisu Paternuju (1994, 140–
144), človeška smrt ugledana v pozitivni luči kot »človekov povratek k na-
ravi« in opisana s »panteistično alegorijo« (Jurša Potocco 2016, 197):

Večernih žarkov mila rumenina
zlatila je dobrav zelenje zorno,
v ozadju za planino je planina

gorenjska dvigala greben uporno,
krog sebe slišal si šumljati Savo,
zaupaj mi! je vabil val zgovorno;

vrh tebe jadrali so čez višavo
oblakov beli kosmi; razigrana
vzkipévala so prsa v slast ti zdravo.

Nič nisi slutil, da je pot končana;
svetovni duh iz luči je srebrne
odpôslal genija, naj med svetle zbrane

te pelje brate, kadar iskro utrne
v vodovja najčistejšega kristalu,
da vsa se čista spet k praluči vrne.

Poslovil si se, prerojen med vali,
v zanosu
[Prešeren 1969, 311–312, prev. Oton Župančič]

99