Page 24 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 24
r Grdina
set let pozneje, se je v omenjeni težnji povsem ujemala z verzno povestjo.
Da je zaobsegla tudi slednjo, je potemtakem logično že zaradi intencional-
ne identitete. Toda pri objavi Krsta pri Savici v Poezijah ne gre samo za to.
Vključitev verzne pesnitve v Knjigo je imela tudi utemeljitev v izpovedni oz.
pesniški logiki. Že v »Sonetih nesreče«, ki nazadnje niso nosili tega imena,
saj so iz določenega dogodka in značilnosti oz. stanja prešli v tematizacijo
bivanjskega totala ne le človeka, temveč vsega, kar je, se da naleteti na ek-
sistenco onstran upanja (Prešeren 1969, 176), kakršno srečujemo v Krstu.
Zadnji tekst omenjenega cikla, ki tematizira najtežje, tj. smrt pri živem te-
lesu oz. neobčutljivost, porojeno iz navajenosti na iluzornost slehernega
upanja, pravzaprav podaja avtorjev duhovni profil. Ta pa je v posvetilnem
sonetu h »Krstu« izenačen s Črtomirjevim. Razlika pa je v tem, da verzna
pesnitev opozarja še na druge možnosti oz. lege eksistiranja. V »Sonetih
nesreče« so slednje presežene, saj se izkazujejo za iluzorne. V Krstu pri Sa-
vici pa še vedno so možnost bivanja – resda ne za vsakogar, za tiste, ki so
kot Bogomila, pa zagotovo. Verzna povest predstavlja mnogo širši svet in
različnost človeških usod.
Je pa vsekakor pomenljivo, da konca Krsta in Poezij – torej Prešernovega
opusa – sovpadeta. Verz nič več se nista videla na sveti je potemtakem dvojni
sklep, ki po sporočilni teži presega zaključke verznih povesti mnogih dru-
gih avtorjev. Docela stvarni iztek opusa in najobsežnejšega teksta v njem je
v soglasju s tematizacijami avtorjevega lastnega eksistencialnega položaja.
Pesniku in drugim ljudem vzporedna lika, o katerih nazadnje teče beseda,
ostaneta vsak pri svojem stališču. To pomeni, da se popolnoma razlikujeta:
Bogomila je upajoča, Črtomir pa čisto nič. Pri tem niti širina krščanstva, ki
jo močno poudarja Juraj Martinović (1973, 306–310) v svoji prodorni eksi-
stencialni interpretaciji Prešernovega opusa, ne more izbrisati samotnosti
obeh osrednjih likov pesnitve. Dejansko se Črtomir umakne: potem ko v
Ogleju postane mašnik, se vrne med svoje slovenske rojake – očitno pride
jemat slovo –, nakar gre čez njih mejo in tam misijonari (Prešeren 1969,
203). Za Slovence postane bivši; v njihovem svetu nikakor ni homo novus.
Za Bogomilo pa kljub temu, da ne izpolnjuje njene želje in ne širi krščanske
vere med rojaki, tj. v »slovenskih mestih« (gl. Prešeren 1969, 201), ostaja
bodoči – za zmerom. A zase je kljub temu tak, kakršna je izrazna instan-
ca v zadnjem od »Sonetov nesreče«. Je človek, ki je izgubil občutljivost –
vendar to ne pomeni sklepa bivanja. Na zunaj se veliki premik v posame-
znikovi notranjosti niti ne opazi; če bi ne vedeli, kar je izrečeno v verzih,
bi življenjska drama ostala zakrita. Poezija je torej potrebna, da svet v ne-
katerih posebej občutljivih conah ne ostaja popolna neznanka in da se o
22
set let pozneje, se je v omenjeni težnji povsem ujemala z verzno povestjo.
Da je zaobsegla tudi slednjo, je potemtakem logično že zaradi intencional-
ne identitete. Toda pri objavi Krsta pri Savici v Poezijah ne gre samo za to.
Vključitev verzne pesnitve v Knjigo je imela tudi utemeljitev v izpovedni oz.
pesniški logiki. Že v »Sonetih nesreče«, ki nazadnje niso nosili tega imena,
saj so iz določenega dogodka in značilnosti oz. stanja prešli v tematizacijo
bivanjskega totala ne le človeka, temveč vsega, kar je, se da naleteti na ek-
sistenco onstran upanja (Prešeren 1969, 176), kakršno srečujemo v Krstu.
Zadnji tekst omenjenega cikla, ki tematizira najtežje, tj. smrt pri živem te-
lesu oz. neobčutljivost, porojeno iz navajenosti na iluzornost slehernega
upanja, pravzaprav podaja avtorjev duhovni profil. Ta pa je v posvetilnem
sonetu h »Krstu« izenačen s Črtomirjevim. Razlika pa je v tem, da verzna
pesnitev opozarja še na druge možnosti oz. lege eksistiranja. V »Sonetih
nesreče« so slednje presežene, saj se izkazujejo za iluzorne. V Krstu pri Sa-
vici pa še vedno so možnost bivanja – resda ne za vsakogar, za tiste, ki so
kot Bogomila, pa zagotovo. Verzna povest predstavlja mnogo širši svet in
različnost človeških usod.
Je pa vsekakor pomenljivo, da konca Krsta in Poezij – torej Prešernovega
opusa – sovpadeta. Verz nič več se nista videla na sveti je potemtakem dvojni
sklep, ki po sporočilni teži presega zaključke verznih povesti mnogih dru-
gih avtorjev. Docela stvarni iztek opusa in najobsežnejšega teksta v njem je
v soglasju s tematizacijami avtorjevega lastnega eksistencialnega položaja.
Pesniku in drugim ljudem vzporedna lika, o katerih nazadnje teče beseda,
ostaneta vsak pri svojem stališču. To pomeni, da se popolnoma razlikujeta:
Bogomila je upajoča, Črtomir pa čisto nič. Pri tem niti širina krščanstva, ki
jo močno poudarja Juraj Martinović (1973, 306–310) v svoji prodorni eksi-
stencialni interpretaciji Prešernovega opusa, ne more izbrisati samotnosti
obeh osrednjih likov pesnitve. Dejansko se Črtomir umakne: potem ko v
Ogleju postane mašnik, se vrne med svoje slovenske rojake – očitno pride
jemat slovo –, nakar gre čez njih mejo in tam misijonari (Prešeren 1969,
203). Za Slovence postane bivši; v njihovem svetu nikakor ni homo novus.
Za Bogomilo pa kljub temu, da ne izpolnjuje njene želje in ne širi krščanske
vere med rojaki, tj. v »slovenskih mestih« (gl. Prešeren 1969, 201), ostaja
bodoči – za zmerom. A zase je kljub temu tak, kakršna je izrazna instan-
ca v zadnjem od »Sonetov nesreče«. Je človek, ki je izgubil občutljivost –
vendar to ne pomeni sklepa bivanja. Na zunaj se veliki premik v posame-
znikovi notranjosti niti ne opazi; če bi ne vedeli, kar je izrečeno v verzih,
bi življenjska drama ostala zakrita. Poezija je torej potrebna, da svet v ne-
katerih posebej občutljivih conah ne ostaja popolna neznanka in da se o
22
