Page 27 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 27
Razlika in totaliteta: Krst pri Savici
kot konstutitivni mit
Ernest Ženko
Univerza na Primorskem, Slovenija
ernest.zenko@upr.si
Uvod
Platonovo Državo in Zamišljene skupnosti Benedicta Andersona loči zgodo-
vinska razpoka, široka več kot triindvajset stoletij. A bolj kot časovna raz-
lika, ki ju ločuje, je pomembna vsebinska podobnost, ki ju povezuje: av-
torja se v svojih najbolj znanih delih posvečata skupnosti, ki je zamišljena.
Platon si jo je zamislil sam, tudi na podlagi obstoječih skupnosti (Platon
2009; Ženko 2017), vsekakor pa kot najbolje urejeno oz. idealno. Ander-
son, po drugi strani, zamišljeno politično skupnost izenačuje z narodom,
rabo pridevnika »zamišljena« pa utemeljuje s tem, da tudi v primeru naj-
manjše takšne skupnosti njeni pripadniki nikoli ne bodo spoznali večine
svojih sonarodnjakov, jih srečali ali celo slišali zanje, obenem pa v svoji za-
vesti kljub temu ohranjajo podobo svoje skupnosti. V tem smislu je vsaka
skupnost, večja od vasi, ali pa še celo ta, zamišljena (Anderson 2007).
Ob tem izpostavlja dve pomembni značilnosti: narod kot politična sku-
pnost je zamišljena kot omejena in suverena skupnost. Omejena, ker tudi
največja, ki lahko šteje več kot milijardo ljudi, ne obsega celotnega planeta,
in suverena, ker si njeni predstavniki in predstavnice prizadevajo za svobo-
do, katere realizacija se kaže v suvereni (nacionalni) državi. Sedma kitica
»Zdravljice«, ki je s 6. členom Ustave Republike Slovenije določena za hi-
mno, to nedvomno izraža (Prešeren 1965, 29):
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
Še bolj pa je ta vidik prepoznaven v kitici, ki jo je Franc Miklošič označil
za spotakljivo in je bila zato cenzurirana (Prešeren 1965, 28–29):
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
Potocco, Marcello, ur. 2022. Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i).
Koper: Založba Univerze na Primorskem.
https://doi.org/10.26493/978-961-293-209-1.25-38
kot konstutitivni mit
Ernest Ženko
Univerza na Primorskem, Slovenija
ernest.zenko@upr.si
Uvod
Platonovo Državo in Zamišljene skupnosti Benedicta Andersona loči zgodo-
vinska razpoka, široka več kot triindvajset stoletij. A bolj kot časovna raz-
lika, ki ju ločuje, je pomembna vsebinska podobnost, ki ju povezuje: av-
torja se v svojih najbolj znanih delih posvečata skupnosti, ki je zamišljena.
Platon si jo je zamislil sam, tudi na podlagi obstoječih skupnosti (Platon
2009; Ženko 2017), vsekakor pa kot najbolje urejeno oz. idealno. Ander-
son, po drugi strani, zamišljeno politično skupnost izenačuje z narodom,
rabo pridevnika »zamišljena« pa utemeljuje s tem, da tudi v primeru naj-
manjše takšne skupnosti njeni pripadniki nikoli ne bodo spoznali večine
svojih sonarodnjakov, jih srečali ali celo slišali zanje, obenem pa v svoji za-
vesti kljub temu ohranjajo podobo svoje skupnosti. V tem smislu je vsaka
skupnost, večja od vasi, ali pa še celo ta, zamišljena (Anderson 2007).
Ob tem izpostavlja dve pomembni značilnosti: narod kot politična sku-
pnost je zamišljena kot omejena in suverena skupnost. Omejena, ker tudi
največja, ki lahko šteje več kot milijardo ljudi, ne obsega celotnega planeta,
in suverena, ker si njeni predstavniki in predstavnice prizadevajo za svobo-
do, katere realizacija se kaže v suvereni (nacionalni) državi. Sedma kitica
»Zdravljice«, ki je s 6. členom Ustave Republike Slovenije določena za hi-
mno, to nedvomno izraža (Prešeren 1965, 29):
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
Še bolj pa je ta vidik prepoznaven v kitici, ki jo je Franc Miklošič označil
za spotakljivo in je bila zato cenzurirana (Prešeren 1965, 28–29):
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
Potocco, Marcello, ur. 2022. Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i).
Koper: Založba Univerze na Primorskem.
https://doi.org/10.26493/978-961-293-209-1.25-38
