Page 28 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 28
est Ženko
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!
Ker pa je skupnost, o kateri govorimo, zamišljena in naravna, se v zvezi
z njo pojavlja tudi vprašanje o ustrezni utemeljitvi oz. legitimaciji. Takšno
vlogo v skupnosti praviloma prevzame konstitutivni mit in redke so tiste
skupnosti, ki ga ne poznajo. »Vsi v državi ste bratje, tako jim pripoveduje-
mo v pravljici,« zapiše Platon Sokratove besede, njegov sogovornik Glav-
kon pa je zaskrbljen: »No, poznaš kakšno sredstvo, s katerim bi jih lahko
prepričali v to bajko?« (Platon 2009, 1081) Verjetno te generacije ljudi še
ne, mu odgovarja Sokrat, lahko pa bi vanje verjeli tisti, ki bodo prišli za
njimi.
Bolj kot usoda Platonove idealne države nas danes zanima naša lastna,
predvsem pa Prešernov Krst pri Savici kot konstitutivni mit slovenskega
naroda. Ne njegova estetska funkcija, pač pa njegov učinek ali, bolje, odgo-
vor na vprašanje, kako opravlja svojo vlogo konstitutivnega mita sloven-
skega naroda.
Med narodom in nacionalizmom
Že bežen pogled na literaturo, ki se posveča vprašanju naroda, pokaže, da
je motivacija za raziskovanje na tem področju nekaj drugega kot narod – to
se nenazadnje pokaže že v naslovih del, ki se s tem ukvarjajo. Zanimanja
je torej stvar sama deležna predvsem ali nemara zgolj zato, ker se z njo
neločljivo povezuje nekaj drugega, pri čemer se nemara stvar sama kaže
kot nevtralna, zato morda tudi manj zanimiva, medtem ko tisto drugo terja
pozornost, ker še zdaleč ni nekaj nevtralnega, temveč predstavlja dejansko
ali vsaj zamišljeno (in ne zgolj namišljeno) grožnjo.
Francoski pisatelj in filozof Maurice Blanchot v delu The Infinite Conver-
sation (L’entretien infini) sogovorniku zastavi vprašanje, ki je, kot sam pri-
pomni, nemara anahronistično (2003, 49): »Kaj je filozof?« Vendar pa od-
govor, ki ga poda Blanchot, v nasprotju z vprašanjem, ni anahronističen,
temveč skuša biti predvsem sodoben. Včasih je veljalo, da je filozof nekdo,
ki se čudi; a sedanjost je precej drugačna od preteklosti in v sodobnosti je to
oseba, ki jo je strah (Sokrata ni bilo strah popiti čaše s strupenim priprav-
kom iz pikastega mišjaka in umreti za resnico). Motivacija za filozofiranje
torej ni več čudenje, temveč strah pred grožnjo (ali grožnjami), na podla-
gi tega pa lahko razumemo tudi, zakaj primarno ni zanimiva ideja naroda
26
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!
Ker pa je skupnost, o kateri govorimo, zamišljena in naravna, se v zvezi
z njo pojavlja tudi vprašanje o ustrezni utemeljitvi oz. legitimaciji. Takšno
vlogo v skupnosti praviloma prevzame konstitutivni mit in redke so tiste
skupnosti, ki ga ne poznajo. »Vsi v državi ste bratje, tako jim pripoveduje-
mo v pravljici,« zapiše Platon Sokratove besede, njegov sogovornik Glav-
kon pa je zaskrbljen: »No, poznaš kakšno sredstvo, s katerim bi jih lahko
prepričali v to bajko?« (Platon 2009, 1081) Verjetno te generacije ljudi še
ne, mu odgovarja Sokrat, lahko pa bi vanje verjeli tisti, ki bodo prišli za
njimi.
Bolj kot usoda Platonove idealne države nas danes zanima naša lastna,
predvsem pa Prešernov Krst pri Savici kot konstitutivni mit slovenskega
naroda. Ne njegova estetska funkcija, pač pa njegov učinek ali, bolje, odgo-
vor na vprašanje, kako opravlja svojo vlogo konstitutivnega mita sloven-
skega naroda.
Med narodom in nacionalizmom
Že bežen pogled na literaturo, ki se posveča vprašanju naroda, pokaže, da
je motivacija za raziskovanje na tem področju nekaj drugega kot narod – to
se nenazadnje pokaže že v naslovih del, ki se s tem ukvarjajo. Zanimanja
je torej stvar sama deležna predvsem ali nemara zgolj zato, ker se z njo
neločljivo povezuje nekaj drugega, pri čemer se nemara stvar sama kaže
kot nevtralna, zato morda tudi manj zanimiva, medtem ko tisto drugo terja
pozornost, ker še zdaleč ni nekaj nevtralnega, temveč predstavlja dejansko
ali vsaj zamišljeno (in ne zgolj namišljeno) grožnjo.
Francoski pisatelj in filozof Maurice Blanchot v delu The Infinite Conver-
sation (L’entretien infini) sogovorniku zastavi vprašanje, ki je, kot sam pri-
pomni, nemara anahronistično (2003, 49): »Kaj je filozof?« Vendar pa od-
govor, ki ga poda Blanchot, v nasprotju z vprašanjem, ni anahronističen,
temveč skuša biti predvsem sodoben. Včasih je veljalo, da je filozof nekdo,
ki se čudi; a sedanjost je precej drugačna od preteklosti in v sodobnosti je to
oseba, ki jo je strah (Sokrata ni bilo strah popiti čaše s strupenim priprav-
kom iz pikastega mišjaka in umreti za resnico). Motivacija za filozofiranje
torej ni več čudenje, temveč strah pred grožnjo (ali grožnjami), na podla-
gi tega pa lahko razumemo tudi, zakaj primarno ni zanimiva ideja naroda
26
