Page 29 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 29
Razlika in totaliteta: Krst pri Savici kot konstutitivni mit
(čudenje, da narodi so, da obstajajo), temveč predvsem z njo povezana gro-
žnja, ki se kaže v obliki akutnega strahu pred nacionalizmom. Ker pa se zdi,
da sta narod in nacionalizem kot dve strani istega kovanca, v vsaki razpravi
o eni strani neizbežno naletimo tudi na drugo.
Britanski zgodovinar Elie Kedourie v svoji klasični študiji o nacionaliz-
mu, ki nosi isti naslov, torej Nationalism, le-tega opredeljuje kot doktrino,
ki je bila razvita v Evropi v začetku devetnajstega stoletja. Gre za prepriča-
nje, da je, prvič, človeštvo naravno razdeljeno v narode; drugič, da narode
prepoznamo po določenih značilnostih, ki jih je mogoče jasno določiti; in
naposled, da je edina legitimna vrsta vlade narodna samovlada (Kedourie
1961, 9). Nedvomno, nadaljuje avtor, je bila doktrina izjemno uspešna, saj
med njene dosežke sodi tudi to, da so bile navedene trditve sprejete in ve-
ljajo za samoumevne, obenem pa je pojem narod pridobil nov pomen, ki se
tesno navezuje na nacionalizem, česar si do konca osemnajstega stoletja ni
bilo mogoče zamisliti. Proces povezovanja ideje naroda z značilnostmi na-
cionalizma je sovpadal s procesom naturalizacije (naroda in nacionalizma)
v kontekstih zahodne politične retorike, z globalizacijo (in kolonizacijo) pa
je doktrina postala domača in dominantna v vseh delih sveta.
Dialektiko naroda in nacionalizma lahko pripišemo dediščini razsve-
tljenstva, ki se tudi samo kaže kot dialektično, kot v Dialektiki razsvetljen-
stva poudarjata kritika razsvetljenstva Max Horkheimer in Theodor W.
Adorno. Mišljenje, razum in védenje v razsvetljenstvu stojijo nasproti mi-
tologiji, a odnos med razsvetljenstvom in mitom ni preprost, saj ne gre
za to, da bi prvi premagal drugega in dokončno zavladal, kajti »že mit je
razsvetljenstvo, in: razsvetljenstvo se sprevrača nazaj v mit« (Horkheimer
in Adorno 2002, 13). To osrednjo trditev avtorja v nadaljevanju veliko-
krat ponovita: »Tako kot miti izvajajo razsvetljenstvo, se tudi razsvetljen-
stvo z vsakim korakom zapleta globlje v mitologijo« (str. 25). Obenem pa
»[m]itska groza razsvetljenstva velja mitu«, ki ga zaznava v nerazjasnjenih
pojmih in besedah, predvsem pa v vsem, kar se posredno ne nanaša na sa-
moohranitev: »Spinozov stavek: Conatus esse conservandi primum et unicum
virtutisest fundamentum,¹ vsebuje resnično maksimo vse zahodne civiliza-
cije, v kateri se umirjajo religiozne in filozofske diference meščanstva« (str.
42–43).
Prizadevanje za ohranitev svoje biti na ravni skupnosti ali, bolje, za ohra-
nitev biti naroda ne predstavlja samo veznega člena med razsvetljenstvom
in mitom, temveč tudi med narodom in nacionalizmom, večkrat pa na tem
¹ »Prizadevanje za ohranitvijo svoje biti je prva in edina podstava vrline.«
27
(čudenje, da narodi so, da obstajajo), temveč predvsem z njo povezana gro-
žnja, ki se kaže v obliki akutnega strahu pred nacionalizmom. Ker pa se zdi,
da sta narod in nacionalizem kot dve strani istega kovanca, v vsaki razpravi
o eni strani neizbežno naletimo tudi na drugo.
Britanski zgodovinar Elie Kedourie v svoji klasični študiji o nacionaliz-
mu, ki nosi isti naslov, torej Nationalism, le-tega opredeljuje kot doktrino,
ki je bila razvita v Evropi v začetku devetnajstega stoletja. Gre za prepriča-
nje, da je, prvič, človeštvo naravno razdeljeno v narode; drugič, da narode
prepoznamo po določenih značilnostih, ki jih je mogoče jasno določiti; in
naposled, da je edina legitimna vrsta vlade narodna samovlada (Kedourie
1961, 9). Nedvomno, nadaljuje avtor, je bila doktrina izjemno uspešna, saj
med njene dosežke sodi tudi to, da so bile navedene trditve sprejete in ve-
ljajo za samoumevne, obenem pa je pojem narod pridobil nov pomen, ki se
tesno navezuje na nacionalizem, česar si do konca osemnajstega stoletja ni
bilo mogoče zamisliti. Proces povezovanja ideje naroda z značilnostmi na-
cionalizma je sovpadal s procesom naturalizacije (naroda in nacionalizma)
v kontekstih zahodne politične retorike, z globalizacijo (in kolonizacijo) pa
je doktrina postala domača in dominantna v vseh delih sveta.
Dialektiko naroda in nacionalizma lahko pripišemo dediščini razsve-
tljenstva, ki se tudi samo kaže kot dialektično, kot v Dialektiki razsvetljen-
stva poudarjata kritika razsvetljenstva Max Horkheimer in Theodor W.
Adorno. Mišljenje, razum in védenje v razsvetljenstvu stojijo nasproti mi-
tologiji, a odnos med razsvetljenstvom in mitom ni preprost, saj ne gre
za to, da bi prvi premagal drugega in dokončno zavladal, kajti »že mit je
razsvetljenstvo, in: razsvetljenstvo se sprevrača nazaj v mit« (Horkheimer
in Adorno 2002, 13). To osrednjo trditev avtorja v nadaljevanju veliko-
krat ponovita: »Tako kot miti izvajajo razsvetljenstvo, se tudi razsvetljen-
stvo z vsakim korakom zapleta globlje v mitologijo« (str. 25). Obenem pa
»[m]itska groza razsvetljenstva velja mitu«, ki ga zaznava v nerazjasnjenih
pojmih in besedah, predvsem pa v vsem, kar se posredno ne nanaša na sa-
moohranitev: »Spinozov stavek: Conatus esse conservandi primum et unicum
virtutisest fundamentum,¹ vsebuje resnično maksimo vse zahodne civiliza-
cije, v kateri se umirjajo religiozne in filozofske diference meščanstva« (str.
42–43).
Prizadevanje za ohranitev svoje biti na ravni skupnosti ali, bolje, za ohra-
nitev biti naroda ne predstavlja samo veznega člena med razsvetljenstvom
in mitom, temveč tudi med narodom in nacionalizmom, večkrat pa na tem
¹ »Prizadevanje za ohranitvijo svoje biti je prva in edina podstava vrline.«
27
