Page 31 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 31
Razlika in totaliteta: Krst pri Savici kot konstutitivni mit
xis de Tocqueville, ki je bil tedaj poslanec, ki pravi (v D’Alembert, Diderot in
Todorov 2009, 152), »da bi bila poglavitna zasluga gospoda maršala Bugea-
uda ravno človekoljubje: ne, tega ne mislim; mislim pa, da je gospod maršal
Bugeaud na afriških tleh izkazal svoji domovini veliko uslugo«.
Opraviti imamo torej z mitom – pri Rolandu Barthesu (1972) najdemo
analizo tega vidika na drugem koncu, v času, ko Francija izgublja svoje ko-
lonije in tudi Alžirijo. Tudi Todorov to priznava, ko zapiše (D’Alembert,
Diderot in Todorov 2009, 153): »Politika kolonizacije se zaklanja za razsve-
tljenskimi ideali, a v resnici jo vodi le nacionalni interes«. A zanj nacionali-
zem ne more biti istoveten z razsvetljenstvom, kajti v resnici je predvsem
njegovo nasprotje – razsvetljenstvo stremi k človeški univerzalnosti, naci-
onalizem pa predvsem ponavlja Spinozovo načelo: prizadeva si za ohrani-
tev svoje (narodove) biti in to postavlja kot najvišjo vrlino. To pa počne tudi
tedaj (ali predvsem tedaj), ko trdi ravno nasprotno, zato »[n]acionalizem
[. . .] ni proizvod razsvetljenstva, ampak je v najboljšem primeru izkrivlje-
nje razsvetljenstva: takšno, da ne priznava nobene omejitve ljudski suve-
renosti« (str 153).
Najsi nacionalizem razumemo kot izkrivljenje razsvetljenstva ali kot di-
alektični protipol naroda, v vsakem primeru naletimo na vrsto protislovij.
Benedict Anderson izpostavi tri. Najprej, narod se v objektivnem pogledu
zgodovinarjev kaže kot moderna tvorba, ki pa na drugi strani, v subjek-
tivnem pogledu nacionalistov, nastopa kot pojav z zelo dolgo zgodovino,
ki lahko sega nazaj v času vse do antike. Poleg tega se narodnost po eni
strani kaže kot formalno univerzalen sociokulturni koncept, v smislu, da
vsakomur pripada neka narodna pripadnost (nacionalnost), podobno kot
vsakomur pripada spol, čeprav je po drugi strani nacionalnost predvsem
neka neodtujljiva partikularnost, saj je vsaka nacionalnost po definiciji sui
generis. In tretjič, nacionalnost zaznamuje značilna politična moč, čeprav
gre filozofsko za koncept, ki je šibak in nekoherenten, in ki nikoli ni »vzpo-
stavil svojih velikih mislecev: nobenega Hobbesa, Tocquevilla, Marxa ali
Webra« (Anderson 2007 21).
Škotski politolog Tom Nairn (1981, 330) tako trdi, da teorija naciona-
lizma predstavlja enega večjih neuspehov marksizma, pri čemer je treba
upoštevati, da se tudi druge zahodne miselne tradicije – idealizem, nemški
historicizem, liberalizem, socialni darvinizem in sodobna sociologija – niso
odrezale nič bolje: »To je žalostno poglavje v zgodovini idej.« Pesimizem pa
ni značilnost zgolj tistih avtorjev, ki se posvečajo nacionalizmu, najdemo
ga tudi pri tistih, ki se trudijo opredeliti pojem narod. Hugh Seton-Watson
(1977, 5) po daljši razpravi o empiričnih vidikih etničnih skupnosti, naro-
29
xis de Tocqueville, ki je bil tedaj poslanec, ki pravi (v D’Alembert, Diderot in
Todorov 2009, 152), »da bi bila poglavitna zasluga gospoda maršala Bugea-
uda ravno človekoljubje: ne, tega ne mislim; mislim pa, da je gospod maršal
Bugeaud na afriških tleh izkazal svoji domovini veliko uslugo«.
Opraviti imamo torej z mitom – pri Rolandu Barthesu (1972) najdemo
analizo tega vidika na drugem koncu, v času, ko Francija izgublja svoje ko-
lonije in tudi Alžirijo. Tudi Todorov to priznava, ko zapiše (D’Alembert,
Diderot in Todorov 2009, 153): »Politika kolonizacije se zaklanja za razsve-
tljenskimi ideali, a v resnici jo vodi le nacionalni interes«. A zanj nacionali-
zem ne more biti istoveten z razsvetljenstvom, kajti v resnici je predvsem
njegovo nasprotje – razsvetljenstvo stremi k človeški univerzalnosti, naci-
onalizem pa predvsem ponavlja Spinozovo načelo: prizadeva si za ohrani-
tev svoje (narodove) biti in to postavlja kot najvišjo vrlino. To pa počne tudi
tedaj (ali predvsem tedaj), ko trdi ravno nasprotno, zato »[n]acionalizem
[. . .] ni proizvod razsvetljenstva, ampak je v najboljšem primeru izkrivlje-
nje razsvetljenstva: takšno, da ne priznava nobene omejitve ljudski suve-
renosti« (str 153).
Najsi nacionalizem razumemo kot izkrivljenje razsvetljenstva ali kot di-
alektični protipol naroda, v vsakem primeru naletimo na vrsto protislovij.
Benedict Anderson izpostavi tri. Najprej, narod se v objektivnem pogledu
zgodovinarjev kaže kot moderna tvorba, ki pa na drugi strani, v subjek-
tivnem pogledu nacionalistov, nastopa kot pojav z zelo dolgo zgodovino,
ki lahko sega nazaj v času vse do antike. Poleg tega se narodnost po eni
strani kaže kot formalno univerzalen sociokulturni koncept, v smislu, da
vsakomur pripada neka narodna pripadnost (nacionalnost), podobno kot
vsakomur pripada spol, čeprav je po drugi strani nacionalnost predvsem
neka neodtujljiva partikularnost, saj je vsaka nacionalnost po definiciji sui
generis. In tretjič, nacionalnost zaznamuje značilna politična moč, čeprav
gre filozofsko za koncept, ki je šibak in nekoherenten, in ki nikoli ni »vzpo-
stavil svojih velikih mislecev: nobenega Hobbesa, Tocquevilla, Marxa ali
Webra« (Anderson 2007 21).
Škotski politolog Tom Nairn (1981, 330) tako trdi, da teorija naciona-
lizma predstavlja enega večjih neuspehov marksizma, pri čemer je treba
upoštevati, da se tudi druge zahodne miselne tradicije – idealizem, nemški
historicizem, liberalizem, socialni darvinizem in sodobna sociologija – niso
odrezale nič bolje: »To je žalostno poglavje v zgodovini idej.« Pesimizem pa
ni značilnost zgolj tistih avtorjev, ki se posvečajo nacionalizmu, najdemo
ga tudi pri tistih, ki se trudijo opredeliti pojem narod. Hugh Seton-Watson
(1977, 5) po daljši razpravi o empiričnih vidikih etničnih skupnosti, naro-
29
