Page 32 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 32
est Ženko
dov, nacij in plemen, sklene: »Tako sem naposled prisiljen skleniti, da si ni
mogoče zamisliti nobene ›znanstvene definicije‹ naroda; in vendar je po-
jav obstajal in obstaja. Rečem lahko le, da narod obstaja, ko se ima znatno
število ljudi v skupnosti za pripadnike naroda ali pa se vedejo, kot da so
ga oblikovali.« Ni nujno, da tako čuti ali se tako vede celotna populacija,
prav tako pa ni mogoče določiti nekega minimalnega odstotka populacije,
za katerega veljajo takšne značilnosti, da bi lahko sklepali na obstoj neke-
ga naroda. Lahko pa trdimo, da v primeru, ko »je dovolj velika skupina v to
prepričana, [tedaj] poseduje ›narodno zavest‹«.
Definicije ali vsaj natančnejše opredelitve naroda je kljub temu mogoče
najti, avtor ene najpomembnejših in tudi najvplivnejših je Josif Visariono-
vič Stalin, ki v besedilu Marksizem in nacionalno vprašanje zapiše: »Narod
je zgodovinsko nastala trajna skupnost ljudi, ki je vznikla na osnovi skupnega
jezika, ozemlja, gospodarskega življenja in duhovne izoblikovanosti, ki se kaže
v skupnosti kulture« (Stalin 1949, 13; ležeči tisk v izvirniku). Ob tem avtor
poudarja, da nobena od zgoraj navedenih značilnosti sama zase ni dovolj,
da bi opredeljevala narod, še več, če manjka zgolj ena izmed njih, narod ni
več narod.
Narodi pa se med seboj ne razlikujejo zgolj glede na življenjske pogo-
je, temveč je treba upoštevati tudi njihov duhovni značaj, ki se nato izra-
ža v narodovi kulturi. Čeprav lahko govorijo isti jezik, kot npr. Američani,
Angleži ali Irci, še vedno govorimo o različnih narodih, saj se razlikujejo
v psihološkem značaju, ki se je oblikoval iz generacije v generacijo zaradi
različnih pogojev, v katerih so živeli in živijo. Posledično psihološki značaj
naroda ni nekaj nespremenljivega, temveč je vedno v gibanju in se nepre-
stano prilagaja življenjskim pogojem. Prav tako »sam po sebi ni opazen,
toda v kolikor se izraža v svojevrstnosti kulture, ki je skupna narodu, je pa
tako viden, da ga ni mogoče prezreti« (Stalin 1949, 12–13).
Vendar pa skupne značilnosti naroda ne sodijo na isto raven z ostali-
mi, saj, če uporabimo razlikovanje, ki ga srečamo pri socialnem psihologu
Leonu Festingerju (1950, 272–273), so nekatere bližje določljivi oz. merlji-
vi fizični resničnosti (ozemlje, do določene mere jezik, tudi ekonomija),
medtem ko je za psihološki ustroj značilno, da sodi v kontekst socialne
resničnosti. To pomeni, da mnenja, stališča in prepričanja ter seveda tudi
vrednote ljudi ne temeljijo na fizični veljavnosti, temveč mora biti njihova
veljavnost utemeljena drugače.
Čeravno se nemara zdi, da je zastavljeni problem rešljiv predvsem v kon-
tekstu psihologije, saj se velikokrat srečamo s pojmi, ki se zdijo psihološki
(psihološki ustroj naroda, narodni značaj, narodova duša ipd.), pa dejan-
30
dov, nacij in plemen, sklene: »Tako sem naposled prisiljen skleniti, da si ni
mogoče zamisliti nobene ›znanstvene definicije‹ naroda; in vendar je po-
jav obstajal in obstaja. Rečem lahko le, da narod obstaja, ko se ima znatno
število ljudi v skupnosti za pripadnike naroda ali pa se vedejo, kot da so
ga oblikovali.« Ni nujno, da tako čuti ali se tako vede celotna populacija,
prav tako pa ni mogoče določiti nekega minimalnega odstotka populacije,
za katerega veljajo takšne značilnosti, da bi lahko sklepali na obstoj neke-
ga naroda. Lahko pa trdimo, da v primeru, ko »je dovolj velika skupina v to
prepričana, [tedaj] poseduje ›narodno zavest‹«.
Definicije ali vsaj natančnejše opredelitve naroda je kljub temu mogoče
najti, avtor ene najpomembnejših in tudi najvplivnejših je Josif Visariono-
vič Stalin, ki v besedilu Marksizem in nacionalno vprašanje zapiše: »Narod
je zgodovinsko nastala trajna skupnost ljudi, ki je vznikla na osnovi skupnega
jezika, ozemlja, gospodarskega življenja in duhovne izoblikovanosti, ki se kaže
v skupnosti kulture« (Stalin 1949, 13; ležeči tisk v izvirniku). Ob tem avtor
poudarja, da nobena od zgoraj navedenih značilnosti sama zase ni dovolj,
da bi opredeljevala narod, še več, če manjka zgolj ena izmed njih, narod ni
več narod.
Narodi pa se med seboj ne razlikujejo zgolj glede na življenjske pogo-
je, temveč je treba upoštevati tudi njihov duhovni značaj, ki se nato izra-
ža v narodovi kulturi. Čeprav lahko govorijo isti jezik, kot npr. Američani,
Angleži ali Irci, še vedno govorimo o različnih narodih, saj se razlikujejo
v psihološkem značaju, ki se je oblikoval iz generacije v generacijo zaradi
različnih pogojev, v katerih so živeli in živijo. Posledično psihološki značaj
naroda ni nekaj nespremenljivega, temveč je vedno v gibanju in se nepre-
stano prilagaja življenjskim pogojem. Prav tako »sam po sebi ni opazen,
toda v kolikor se izraža v svojevrstnosti kulture, ki je skupna narodu, je pa
tako viden, da ga ni mogoče prezreti« (Stalin 1949, 12–13).
Vendar pa skupne značilnosti naroda ne sodijo na isto raven z ostali-
mi, saj, če uporabimo razlikovanje, ki ga srečamo pri socialnem psihologu
Leonu Festingerju (1950, 272–273), so nekatere bližje določljivi oz. merlji-
vi fizični resničnosti (ozemlje, do določene mere jezik, tudi ekonomija),
medtem ko je za psihološki ustroj značilno, da sodi v kontekst socialne
resničnosti. To pomeni, da mnenja, stališča in prepričanja ter seveda tudi
vrednote ljudi ne temeljijo na fizični veljavnosti, temveč mora biti njihova
veljavnost utemeljena drugače.
Čeravno se nemara zdi, da je zastavljeni problem rešljiv predvsem v kon-
tekstu psihologije, saj se velikokrat srečamo s pojmi, ki se zdijo psihološki
(psihološki ustroj naroda, narodni značaj, narodova duša ipd.), pa dejan-
30
