Page 30 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 30
est Ženko
mestu srečamo tudi povezavo s kolonializmom. Tzvetan Todorov razloge
za takšen pogled opredeli na sledeči način (D’Alembert, Diderot in Todo-
rov 2009, 151): »Sklepanje gre takole: razsvetljenstvo trdi, da je človeški rod
enoten in da so torej vrednote univerzalne. Evropske države, prepričane,
da so nosilke višjih vrednot, so menile, da so pristojne za prinašanje svoje
omike manj srečnim od sebe; da bi svojemu podjetju zagotovile uspeh, so
morale zasesti ozemlja, kjer so prebivali ti ljudje«. Vendar pa je Todorov,
v nasprotju s Horkheimerjem in z Adornom pa tudi npr. Michelom Fou-
caultom, do razsvetljenstva predvsem pozitivno naravnan. Po njegovem
mnenju se večina kritik in zavračanj razsvetljenstva dejansko ne nanaša
na sámo razsvetljenstvo, temveč na njegova izkrivljenja.
Todorov sicer priznava, da bi površen pogled na zgodovino idej lahko
vodil v prepričanje, da razsvetljenstvo pripravlja teren za kasnejši koloni-
alizem. Nicolas de Condorcet je eden od tistih, ki to dokazujejo, saj se leta
1793 sprašuje (v D’Alembert, Diderot in Todorov 2009, 151), ali ni »naloga
evropskega prebivalstva [. . .], da omika ali pa izniči, lahko tudi brez zavo-
jevanja, tista divja ljudstva, ki še zasedajo širne dežele?« Sto let kasneje je
sociolog in ekonomist Paul Leroy-Beaulieu, eden izmed ideologov franco-
ske kolonizacije, posegel po enakih argumentih (v D’Alembert, Diderot in
Todorov 2009, 151–152): »Začeli smo se zavedati, da približno polovica pla-
neta, ki je v divjaškem ali barbarskem stanju, kliče po metodični in vztrajni
akciji omikanih ljudstev.«
Po mnenju Todorova je treba sklicevanja na razsvetljenske ideale, kamor
sodi tudi dolžnost omikanja nižjih ras, vzeti cum grano salis. Razsvetljenski
ideali so v devetnajstem stoletju nedvomno uživali ugled, zato ljudje pose-
gajo po njih, ko počnejo nevarne reči. Tudi španski in portugalski koloniza-
torji v šestnajstem stoletju niso ravnali bistveno drugače, ko so se sklicevali
na potrebo po širjenju krščanske vere, »[a] kadar so kolonizatorji prisiljeni
k podrobnemu zagovoru svojih dejanj, kaj naglo odvržejo vse humanitarne
argumente« (D’Alembert, Diderot in Todorov 2009, 152). Čeprav se Todo-
rov na tem mestu osredotoči predvsem na humanitarni vidik, dejansko ne
gre zgolj za to, temveč tudi za zanikanje enakosti in svobode kot ključnih
elementov razsvetljenstva, kar pokaže primer francoskega maršala Buge-
auda, ki je v devetnajstem stoletju osvojil Alžirijo in se je zaradi pokolov
Alžircev moral zagovarjati pred poslansko skupščino (v D’Alembert, Dide-
rot in Todorov 2009, 152): »Zmerom mi bodo bolj pri srcu francoski interesi
kakor absurdno človekoljubje do tujcev, ki našim zajetim ali ranjenim vo-
jakom režejo glave.« Kot poudarja Todorov, ni nezanemarljivo, da se je z
maršalovim stališčem strinjal celo avtor De la démocratie en Amérique Ale-
28
mestu srečamo tudi povezavo s kolonializmom. Tzvetan Todorov razloge
za takšen pogled opredeli na sledeči način (D’Alembert, Diderot in Todo-
rov 2009, 151): »Sklepanje gre takole: razsvetljenstvo trdi, da je človeški rod
enoten in da so torej vrednote univerzalne. Evropske države, prepričane,
da so nosilke višjih vrednot, so menile, da so pristojne za prinašanje svoje
omike manj srečnim od sebe; da bi svojemu podjetju zagotovile uspeh, so
morale zasesti ozemlja, kjer so prebivali ti ljudje«. Vendar pa je Todorov,
v nasprotju s Horkheimerjem in z Adornom pa tudi npr. Michelom Fou-
caultom, do razsvetljenstva predvsem pozitivno naravnan. Po njegovem
mnenju se večina kritik in zavračanj razsvetljenstva dejansko ne nanaša
na sámo razsvetljenstvo, temveč na njegova izkrivljenja.
Todorov sicer priznava, da bi površen pogled na zgodovino idej lahko
vodil v prepričanje, da razsvetljenstvo pripravlja teren za kasnejši koloni-
alizem. Nicolas de Condorcet je eden od tistih, ki to dokazujejo, saj se leta
1793 sprašuje (v D’Alembert, Diderot in Todorov 2009, 151), ali ni »naloga
evropskega prebivalstva [. . .], da omika ali pa izniči, lahko tudi brez zavo-
jevanja, tista divja ljudstva, ki še zasedajo širne dežele?« Sto let kasneje je
sociolog in ekonomist Paul Leroy-Beaulieu, eden izmed ideologov franco-
ske kolonizacije, posegel po enakih argumentih (v D’Alembert, Diderot in
Todorov 2009, 151–152): »Začeli smo se zavedati, da približno polovica pla-
neta, ki je v divjaškem ali barbarskem stanju, kliče po metodični in vztrajni
akciji omikanih ljudstev.«
Po mnenju Todorova je treba sklicevanja na razsvetljenske ideale, kamor
sodi tudi dolžnost omikanja nižjih ras, vzeti cum grano salis. Razsvetljenski
ideali so v devetnajstem stoletju nedvomno uživali ugled, zato ljudje pose-
gajo po njih, ko počnejo nevarne reči. Tudi španski in portugalski koloniza-
torji v šestnajstem stoletju niso ravnali bistveno drugače, ko so se sklicevali
na potrebo po širjenju krščanske vere, »[a] kadar so kolonizatorji prisiljeni
k podrobnemu zagovoru svojih dejanj, kaj naglo odvržejo vse humanitarne
argumente« (D’Alembert, Diderot in Todorov 2009, 152). Čeprav se Todo-
rov na tem mestu osredotoči predvsem na humanitarni vidik, dejansko ne
gre zgolj za to, temveč tudi za zanikanje enakosti in svobode kot ključnih
elementov razsvetljenstva, kar pokaže primer francoskega maršala Buge-
auda, ki je v devetnajstem stoletju osvojil Alžirijo in se je zaradi pokolov
Alžircev moral zagovarjati pred poslansko skupščino (v D’Alembert, Dide-
rot in Todorov 2009, 152): »Zmerom mi bodo bolj pri srcu francoski interesi
kakor absurdno človekoljubje do tujcev, ki našim zajetim ali ranjenim vo-
jakom režejo glave.« Kot poudarja Todorov, ni nezanemarljivo, da se je z
maršalovim stališčem strinjal celo avtor De la démocratie en Amérique Ale-
28
