Page 33 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 33
Razlika in totaliteta: Krst pri Savici kot konstutitivni mit
sko presegajo doseg tako individualne kot tudi socialne psihologije, saj za-
devajo vprašanja kolektivne duševnosti ali zavesti, ki so bila iz psihologije
izključena že ob nastanku empirične psihologije v devetnajstem stoletju.
Bolj kot na psihologijo se zato razprave o teh problemih nanašajo na to, kar
bi lahko, sledeč Fredricu Jamesonu, s skupnim izrazom imenovali teorija
– takšen pristop srečamo npr. v delu Marcella Potocca (2012), ki obravnava
nacionalne in literarne imaginarije v Sloveniji in Kanadi.
Podobno se vprašanja slovenskega narodnega značaja loteva tudi Sla-
voj Žižek v besedilu z naslovom »›Primer Trobec‹ ali o pridnih Slovencih«
(1982, 237–260). V središče postavi slovenskega serijskega morilca Metoda
Trobca in na podlagi lacanovske psihoanalitične interpretacije pokaže, da
narodni značaj Slovencev zaznamuje specifičen odnos do matere, ki se iz-
raža tudi v literaturi Ivana Cankarja. Ob tem pa poudarja vlogo katoliške
cerkve, ki jo identificira kot ideološki aparat države, ključen za razumeva-
nje procesa identifikacije Slovencev in posledično za njihovo »pridnost«, ki
predstavlja del narodnega značaja (str. 251).
Namesto k Lacanu, Althusserju in drugim avtorjem, ki jih povezujemo
s teorijo, velikokrat pa tudi s strukturalizmom, poststrukturalizmom ali
postmodernizmom, se bomo v nadaljevanju obrnili k filozofiji oz., natanč-
neje, k Heglovemu pogledu na razvoj duha.
Fenomenologija duha
Filozofija in literatura sta dva načina izražanja dejanskosti, ki se pojavita
iz potrebe, da bi to dejanskost razumeli, morda tudi spremenili. Hegel v
svojem mladostnem spisu o razliki med Fichtejevim in Schellingovim filo-
zofskim sistemom opozarja na ta moment, na potrebo po filozofiji (v Mar-
cuse 2004, 42): »Ko iz življenja ljudi izgine moč združevanja in so nasprotja
izgubila svojo živo povezanost in vzajemno delovanje, zadobila pa samo-
stojnost, nastane potreba po filozofiji.«
V kolikor literatura in filozofija izhajata iz podobne življenjske situacije,
nas ne sme presenetiti, če naposled prideta do podobnih vprašanj (težko bi
namreč rekli, da literatura in filozofija ponujata odgovore oz. rešitve). Pre-
šeren si s Heglom deli dobra tri desetletja življenja v krščanski Evropi, ki sta
jo med ostalim zaznamovala razsvetljenstvo in francoska revolucija. Oba
se posvečata političnim vprašanjem in v tem kontekstu tudi nečemu, kar
Montesquieu imenuje esprit général naroda in kar mladi Hegel razume kot
skrito silo, ki bi, tako kot nekoč v antičnih mestnih državah, v sodobnosti
ustvarila in ohranjala živo enotnost (v Marcuse 2004, 39): »Duh ljudstva,
njegova zgodovina, religija, stopnja politične svobode – ki jih ni mogoče
31
sko presegajo doseg tako individualne kot tudi socialne psihologije, saj za-
devajo vprašanja kolektivne duševnosti ali zavesti, ki so bila iz psihologije
izključena že ob nastanku empirične psihologije v devetnajstem stoletju.
Bolj kot na psihologijo se zato razprave o teh problemih nanašajo na to, kar
bi lahko, sledeč Fredricu Jamesonu, s skupnim izrazom imenovali teorija
– takšen pristop srečamo npr. v delu Marcella Potocca (2012), ki obravnava
nacionalne in literarne imaginarije v Sloveniji in Kanadi.
Podobno se vprašanja slovenskega narodnega značaja loteva tudi Sla-
voj Žižek v besedilu z naslovom »›Primer Trobec‹ ali o pridnih Slovencih«
(1982, 237–260). V središče postavi slovenskega serijskega morilca Metoda
Trobca in na podlagi lacanovske psihoanalitične interpretacije pokaže, da
narodni značaj Slovencev zaznamuje specifičen odnos do matere, ki se iz-
raža tudi v literaturi Ivana Cankarja. Ob tem pa poudarja vlogo katoliške
cerkve, ki jo identificira kot ideološki aparat države, ključen za razumeva-
nje procesa identifikacije Slovencev in posledično za njihovo »pridnost«, ki
predstavlja del narodnega značaja (str. 251).
Namesto k Lacanu, Althusserju in drugim avtorjem, ki jih povezujemo
s teorijo, velikokrat pa tudi s strukturalizmom, poststrukturalizmom ali
postmodernizmom, se bomo v nadaljevanju obrnili k filozofiji oz., natanč-
neje, k Heglovemu pogledu na razvoj duha.
Fenomenologija duha
Filozofija in literatura sta dva načina izražanja dejanskosti, ki se pojavita
iz potrebe, da bi to dejanskost razumeli, morda tudi spremenili. Hegel v
svojem mladostnem spisu o razliki med Fichtejevim in Schellingovim filo-
zofskim sistemom opozarja na ta moment, na potrebo po filozofiji (v Mar-
cuse 2004, 42): »Ko iz življenja ljudi izgine moč združevanja in so nasprotja
izgubila svojo živo povezanost in vzajemno delovanje, zadobila pa samo-
stojnost, nastane potreba po filozofiji.«
V kolikor literatura in filozofija izhajata iz podobne življenjske situacije,
nas ne sme presenetiti, če naposled prideta do podobnih vprašanj (težko bi
namreč rekli, da literatura in filozofija ponujata odgovore oz. rešitve). Pre-
šeren si s Heglom deli dobra tri desetletja življenja v krščanski Evropi, ki sta
jo med ostalim zaznamovala razsvetljenstvo in francoska revolucija. Oba
se posvečata političnim vprašanjem in v tem kontekstu tudi nečemu, kar
Montesquieu imenuje esprit général naroda in kar mladi Hegel razume kot
skrito silo, ki bi, tako kot nekoč v antičnih mestnih državah, v sodobnosti
ustvarila in ohranjala živo enotnost (v Marcuse 2004, 39): »Duh ljudstva,
njegova zgodovina, religija, stopnja politične svobode – ki jih ni mogoče
31
