Page 34 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 34
est Ženko
ločiti drugo od drugega, tako glede njihovega vpliva kot glede njihove kva-
litete – so povezani v eno.«
Ta duh, ki je pravzaprav tisto, za kar gre pri vprašanju naroda, ni neka
mistična ali metafizična bitnost, temveč je, kot poudarja Herbert Marcu-
se (2004, 39), »celota naravnih, tehničnih, ekonomskih, moralnih in inte-
lektualnih pogojev, ki določajo zgodovinski razvoj naroda«. Poglejmo v ta
namen podrobneje eno izmed temeljnih filozofskih del iz obdobja romanti-
ke, Heglovo Fenomenologijo duha. Fenomenologija, ki je prvič izšla, ko je imel
Prešeren sedem let, je najbolj znano, najbolj brano in najmanj razumljeno
Heglovo delo in nič v zvezi z njim ni splošno sprejeto; obstaja mnoštvo raz-
ličnih branj in interpretacij; za nekatere gre za delo pravovernega kristjana,
za druge za brutalen napad na krščanstvo. Iz njega (in drugih Heglovih del)
je mogoče izpeljati vse od eksistencializma, komunizma, fašizma do smr-
ti Boga in historičnega nihilizma. Prav tako je tudi tisto, kar moramo po
Jeanu-Françoisu Lyotardu pozabiti, da lahko vstopimo v postmodernost.
Mi ga danes ne bomo skušali pozabiti in ga bomo brali kot znanost o
izkustvu zavesti, kot filozofski Bildungsroman, v katerem ključno vlogo igra
duh. Prešernov Krst pri Savici in četrto poglavje Fenomenologije duha bomo
poskušali brati kot literarni oz. filozofski izraz (ali morda bolje: preslikavo,
analogijo) razvoja duha nekega naroda.
Fenomenologija duha obravnava sosledje oblik zavesti, vsaka izmed njih
pa predstavlja specifičen pogled na svet oz. Weltanschauung določenega ob-
dobja, ki presega zgolj individualno zavest, saj ima kot taka vsaka oblika
zavesti svojo resnico. Vendar pa je za Hegla predmet filozofije Resnica (z
veliko začetnico), zato mora zavest, ki ni več zmožna uspešno usklajevati
protislovij znotraj svojega pogleda na svet, prepustiti mesto novi zavesti
in novemu pogledu, ki vodi v novo resnico (ali bolje, ki zajema večji del Re-
snice). Vendar pa gre v tem procesu za več kot zgolj »skakanje z zavesti na
zavest kot na vedno hitrejšega konja«, saj so v novi obliki zavesti ohranjeni
tudi preseženi vidiki resnice, ki jo je nova oblika zavesti pustila za seboj.
Prehod na novo obliko zavesti je tako treba razumeti kot širše, celovitejše
in ustreznejše razumevanje sveta.
V tem procesu i v. poglavje predstavlja obrat, kar Hegel napove v uvo-
dnem delu (1998, 102):
To je samozavedanje za neko samozavedanje. Šele po tem zares je; za-
kaj šele v tem zanj postane enotnost njega samega v njegovi drugo-
biti [. . .]. Vtem ko je neko samozavedanje predmet, je tolikanj jaz kot
predmet.
32
ločiti drugo od drugega, tako glede njihovega vpliva kot glede njihove kva-
litete – so povezani v eno.«
Ta duh, ki je pravzaprav tisto, za kar gre pri vprašanju naroda, ni neka
mistična ali metafizična bitnost, temveč je, kot poudarja Herbert Marcu-
se (2004, 39), »celota naravnih, tehničnih, ekonomskih, moralnih in inte-
lektualnih pogojev, ki določajo zgodovinski razvoj naroda«. Poglejmo v ta
namen podrobneje eno izmed temeljnih filozofskih del iz obdobja romanti-
ke, Heglovo Fenomenologijo duha. Fenomenologija, ki je prvič izšla, ko je imel
Prešeren sedem let, je najbolj znano, najbolj brano in najmanj razumljeno
Heglovo delo in nič v zvezi z njim ni splošno sprejeto; obstaja mnoštvo raz-
ličnih branj in interpretacij; za nekatere gre za delo pravovernega kristjana,
za druge za brutalen napad na krščanstvo. Iz njega (in drugih Heglovih del)
je mogoče izpeljati vse od eksistencializma, komunizma, fašizma do smr-
ti Boga in historičnega nihilizma. Prav tako je tudi tisto, kar moramo po
Jeanu-Françoisu Lyotardu pozabiti, da lahko vstopimo v postmodernost.
Mi ga danes ne bomo skušali pozabiti in ga bomo brali kot znanost o
izkustvu zavesti, kot filozofski Bildungsroman, v katerem ključno vlogo igra
duh. Prešernov Krst pri Savici in četrto poglavje Fenomenologije duha bomo
poskušali brati kot literarni oz. filozofski izraz (ali morda bolje: preslikavo,
analogijo) razvoja duha nekega naroda.
Fenomenologija duha obravnava sosledje oblik zavesti, vsaka izmed njih
pa predstavlja specifičen pogled na svet oz. Weltanschauung določenega ob-
dobja, ki presega zgolj individualno zavest, saj ima kot taka vsaka oblika
zavesti svojo resnico. Vendar pa je za Hegla predmet filozofije Resnica (z
veliko začetnico), zato mora zavest, ki ni več zmožna uspešno usklajevati
protislovij znotraj svojega pogleda na svet, prepustiti mesto novi zavesti
in novemu pogledu, ki vodi v novo resnico (ali bolje, ki zajema večji del Re-
snice). Vendar pa gre v tem procesu za več kot zgolj »skakanje z zavesti na
zavest kot na vedno hitrejšega konja«, saj so v novi obliki zavesti ohranjeni
tudi preseženi vidiki resnice, ki jo je nova oblika zavesti pustila za seboj.
Prehod na novo obliko zavesti je tako treba razumeti kot širše, celovitejše
in ustreznejše razumevanje sveta.
V tem procesu i v. poglavje predstavlja obrat, kar Hegel napove v uvo-
dnem delu (1998, 102):
To je samozavedanje za neko samozavedanje. Šele po tem zares je; za-
kaj šele v tem zanj postane enotnost njega samega v njegovi drugo-
biti [. . .]. Vtem ko je neko samozavedanje predmet, je tolikanj jaz kot
predmet.
32
