Page 35 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 35
Razlika in totaliteta: Krst pri Savici kot konstutitivni mit
S tem je za nas navzoč že dojem duha. Kar bo za zavest postalo dalje,
je izkustvo, kaj je duh, ta absolutna substanca, ki je v popolni pro-
stosti in samostojnosti svojega nasprotja, namreč raznih zasebstvu-
jočih samozavedanj, njihova enotnost; jaz, ki je mi, in mi, ki je jaz.
Zavest ima šele v samozavedanju kot dojemu duha prelomnico, na
kateri stopi iz barvite kaznosti čutnega tostranstva in iz prazne noči
nadčutnega onstranstva v duhovni dan vpričnosti.
S samozavedanjem se prične razprava o duhu. Doslej se je zavest usmer-
jala navzven, k svetu, in predmete zavesti iskala v njem. Zdaj pa jo vpraša-
nja neposrednega izkustva vodijo k obratu navznoter, k temu, da misleči
subjekt, jaz, postane obenem tudi predmet mišljenja. V tem stanju nape-
tosti, ki ga Hegel imenuje »absolutni dialektični nemir«, jaz ni niti subjekt
niti predmet, temveč oscilira med enim in drugim polom. Kot zapiše Leo
Rauch (Rauch in Sherman 1999, 57): »Človeški duh se projicira navzven v
svet in vrača k sebi skozi mišljenje, kulturo in družbo. [. . .] Samozaveda-
nje v svojem odhajanju in vračanju je potemtakem mikrokozmos celotnega
kulturnega sveta.«
Na neki točki v tem procesu postane prej inertni predmet življenje, s tem
pa Hegel v igro vpelje dinamični, razvojni moment; še več, ta zdaj ne več
abstraktni, temveč živi predmet ni nič drugega kot drugi zavestni, in de-
jansko samozavedajoči se, subjekt. Razlog je v tem, da se samozavedanje
pričenja razumevati kot temelj življenja, njegovo izkustvo pa je fluidno, za-
to se skuša vzpostaviti kot stabilno središče življenja, a te točke še ne more
doseči. Zato se po pomoč obrne navzven, k predmetu, ki zdaj iz običajnega
predmeta zavesti postane »Drugi« – drugi živi, samozavedajoči se subjekt.
Vendar pa je tudi drugi subjekt v enakem odnosu do prvega, saj ravno
tako potrebuje njegovo pomoč, da bi lahko utemeljil svoje izkustvo in iden-
titeto. Obenem pa ne moreta obstajati dva jaza, zato mora prvi v svojem
pogledu na svet zanikati središčnost drugega in obratno. Preprosto reče-
no, svoj občutek jaza (ali sebstva) pridobim in krepim skozi nasprotovanje
drugemu jazu. Hegel s tem vpelje model medosebnih odnosov, iz katerega
nadalje izpelje vzorec, ki se v zgodovini in kulturi vedno znova pojavlja in
ponavlja. »S samozavedanjem smo torej vstopili v domorodno kraljestvo
resnice« (Hegel 1998, 97).
Gospodar in hlapec
Razcep zavesti, spopad in boj za identiteto tako stojijo na začetku samo-
zavedanja in s tem duha. Ta spopad ni božanje z abstraktnimi pojmi, ta
33
S tem je za nas navzoč že dojem duha. Kar bo za zavest postalo dalje,
je izkustvo, kaj je duh, ta absolutna substanca, ki je v popolni pro-
stosti in samostojnosti svojega nasprotja, namreč raznih zasebstvu-
jočih samozavedanj, njihova enotnost; jaz, ki je mi, in mi, ki je jaz.
Zavest ima šele v samozavedanju kot dojemu duha prelomnico, na
kateri stopi iz barvite kaznosti čutnega tostranstva in iz prazne noči
nadčutnega onstranstva v duhovni dan vpričnosti.
S samozavedanjem se prične razprava o duhu. Doslej se je zavest usmer-
jala navzven, k svetu, in predmete zavesti iskala v njem. Zdaj pa jo vpraša-
nja neposrednega izkustva vodijo k obratu navznoter, k temu, da misleči
subjekt, jaz, postane obenem tudi predmet mišljenja. V tem stanju nape-
tosti, ki ga Hegel imenuje »absolutni dialektični nemir«, jaz ni niti subjekt
niti predmet, temveč oscilira med enim in drugim polom. Kot zapiše Leo
Rauch (Rauch in Sherman 1999, 57): »Človeški duh se projicira navzven v
svet in vrača k sebi skozi mišljenje, kulturo in družbo. [. . .] Samozaveda-
nje v svojem odhajanju in vračanju je potemtakem mikrokozmos celotnega
kulturnega sveta.«
Na neki točki v tem procesu postane prej inertni predmet življenje, s tem
pa Hegel v igro vpelje dinamični, razvojni moment; še več, ta zdaj ne več
abstraktni, temveč živi predmet ni nič drugega kot drugi zavestni, in de-
jansko samozavedajoči se, subjekt. Razlog je v tem, da se samozavedanje
pričenja razumevati kot temelj življenja, njegovo izkustvo pa je fluidno, za-
to se skuša vzpostaviti kot stabilno središče življenja, a te točke še ne more
doseči. Zato se po pomoč obrne navzven, k predmetu, ki zdaj iz običajnega
predmeta zavesti postane »Drugi« – drugi živi, samozavedajoči se subjekt.
Vendar pa je tudi drugi subjekt v enakem odnosu do prvega, saj ravno
tako potrebuje njegovo pomoč, da bi lahko utemeljil svoje izkustvo in iden-
titeto. Obenem pa ne moreta obstajati dva jaza, zato mora prvi v svojem
pogledu na svet zanikati središčnost drugega in obratno. Preprosto reče-
no, svoj občutek jaza (ali sebstva) pridobim in krepim skozi nasprotovanje
drugemu jazu. Hegel s tem vpelje model medosebnih odnosov, iz katerega
nadalje izpelje vzorec, ki se v zgodovini in kulturi vedno znova pojavlja in
ponavlja. »S samozavedanjem smo torej vstopili v domorodno kraljestvo
resnice« (Hegel 1998, 97).
Gospodar in hlapec
Razcep zavesti, spopad in boj za identiteto tako stojijo na začetku samo-
zavedanja in s tem duha. Ta spopad ni božanje z abstraktnimi pojmi, ta
33
