Page 36 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 36
est Ženko
spopad je boj na življenje in smrt, ki ga opisuje »Uvod« v Krst pri Savici
(Prešeren 1965, 176–177):
Šest mescev moči tla krvava reka,
Slovenec že mori Slovenca, brata [. . .]
al komaj vrata so odprte, vname
se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje:
V nasprotju z Valvazorjem, ki se v Slavi vojvodine kranjske včasih ne more
odločiti, ali bi pisal o Slovencih ali o Slovanih, Prešeren izpostavi identiteto
in razliko: »Slovenec že mori Slovenca, brata«. Ne gre za spopad z zunanjim
sovražnikom, gre za boj med »brati«, za bratomor.
Zakaj je spopad za identiteto »strašni boj, ne boj, mesarsko klanje«? Za-
kaj ne moreta samozavedanji preprosto sobivati? Postavimo se v njuni vlo-
gi. Da bi bil pripoznan kot oseba, kot subjekt, sem pripravljen tvegati svoje
življenje, saj v nasprotnem primeru ne obstajam; potrebujem vaše pripo-
znanje, vi pa na drugi strani prav tako moje. Sebe vidim »od znotraj«, kot
subjekt, vas pa vidim »tam zunaj«, kot objekt. Vendar pa niti jaz niti vi ne
želite biti objekt, želite biti subjekt, zato zavrnete mojo objektivacijo, jaz
pa iz istega razloga zavrnem vašo. Zavrnem vaš pogled na svet, ker je napa-
čen, obenem pa zahtevam, da vi sprejmete oz. potrdite mojega. V kolikor
mi to uspe, v kolikor mi drugi potrdi moj pogled na svet, s tem potrdi tudi
to, da sem kot aktivni subjekt svoboden v smislu, da lahko počnem kar ho-
čem, in da sem avtonomen v smislu, da sam odločam o tem, kaj bom počel
in kako. Še več, na ta način, torej s tem, da je moj subjektivni pogled na
svet potrjen od zunaj, da ga potrdi drugo samozavedanje, to ni več zgolj
moj subjektivni pogled – drugi je s pripoznanjem sprejel moj subjektivni
pogled kot objektivno resnico.
Če se vrnemo k Prešernu, ni mogoče hkrati biti pogan in kristjan. Kr-
ščanstvo in poganstvo predstavljata izključujoča se pogleda na svet, pri če-
mer prvi negira drugega in obratno; obstaja samo ena resnica. (Opomba:
krščanstvo in poganstvo seveda nista v simetričnem odnosu, pogani se ne
identificirajo kot pogani; izraz je uporabljen izključno zato, ker nastopa v
Krstu.) Eden izmed osnovnih postulatov klasične logike trdi: tretje možno-
sti ni, na eni strani je resnica, na drugi je ni. Potemtakem ostane samo ena
rešitev: spopad, boj na življenje in smrt. Ves nadaljnji razvoj kulture je po-
vezan s tem: spopad je bil spopad za pripoznanje, spopad jazov, ki na ravni
kulture vodi tako v pomen osebne identitete in osebne svobode kot tudi
v egoizem. »Valjhún in Črtomir kot egoista,« bi v svojih aforizmih nemara
zapisal Nietzsche.
34
spopad je boj na življenje in smrt, ki ga opisuje »Uvod« v Krst pri Savici
(Prešeren 1965, 176–177):
Šest mescev moči tla krvava reka,
Slovenec že mori Slovenca, brata [. . .]
al komaj vrata so odprte, vname
se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje:
V nasprotju z Valvazorjem, ki se v Slavi vojvodine kranjske včasih ne more
odločiti, ali bi pisal o Slovencih ali o Slovanih, Prešeren izpostavi identiteto
in razliko: »Slovenec že mori Slovenca, brata«. Ne gre za spopad z zunanjim
sovražnikom, gre za boj med »brati«, za bratomor.
Zakaj je spopad za identiteto »strašni boj, ne boj, mesarsko klanje«? Za-
kaj ne moreta samozavedanji preprosto sobivati? Postavimo se v njuni vlo-
gi. Da bi bil pripoznan kot oseba, kot subjekt, sem pripravljen tvegati svoje
življenje, saj v nasprotnem primeru ne obstajam; potrebujem vaše pripo-
znanje, vi pa na drugi strani prav tako moje. Sebe vidim »od znotraj«, kot
subjekt, vas pa vidim »tam zunaj«, kot objekt. Vendar pa niti jaz niti vi ne
želite biti objekt, želite biti subjekt, zato zavrnete mojo objektivacijo, jaz
pa iz istega razloga zavrnem vašo. Zavrnem vaš pogled na svet, ker je napa-
čen, obenem pa zahtevam, da vi sprejmete oz. potrdite mojega. V kolikor
mi to uspe, v kolikor mi drugi potrdi moj pogled na svet, s tem potrdi tudi
to, da sem kot aktivni subjekt svoboden v smislu, da lahko počnem kar ho-
čem, in da sem avtonomen v smislu, da sam odločam o tem, kaj bom počel
in kako. Še več, na ta način, torej s tem, da je moj subjektivni pogled na
svet potrjen od zunaj, da ga potrdi drugo samozavedanje, to ni več zgolj
moj subjektivni pogled – drugi je s pripoznanjem sprejel moj subjektivni
pogled kot objektivno resnico.
Če se vrnemo k Prešernu, ni mogoče hkrati biti pogan in kristjan. Kr-
ščanstvo in poganstvo predstavljata izključujoča se pogleda na svet, pri če-
mer prvi negira drugega in obratno; obstaja samo ena resnica. (Opomba:
krščanstvo in poganstvo seveda nista v simetričnem odnosu, pogani se ne
identificirajo kot pogani; izraz je uporabljen izključno zato, ker nastopa v
Krstu.) Eden izmed osnovnih postulatov klasične logike trdi: tretje možno-
sti ni, na eni strani je resnica, na drugi je ni. Potemtakem ostane samo ena
rešitev: spopad, boj na življenje in smrt. Ves nadaljnji razvoj kulture je po-
vezan s tem: spopad je bil spopad za pripoznanje, spopad jazov, ki na ravni
kulture vodi tako v pomen osebne identitete in osebne svobode kot tudi
v egoizem. »Valjhún in Črtomir kot egoista,« bi v svojih aforizmih nemara
zapisal Nietzsche.
34
