Page 37 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 37
Razlika in totaliteta: Krst pri Savici kot konstutitivni mit
Zakaj torej v tem spopadu Črtomir ne umre?
Ponujata se dva odgovora. Prvi je iz Smoletovega Krsta; tam Bonifacij ne-
dvoumno pove (1969, 71): »Té potrebuje cerkev: ljudi in ne mrličev.« Dru-
gi odgovor, iz Fenomenologije, gre v isto smer: v spopadu za pripoznanje,
ki se kaže v boju na življenje in smrt, se mora ohraniti življenje obeh. Če
nasprotnika v boju ubijem, s tem izničim tisto samozavedanje, ki mi s pri-
poznanjem omogoči, da postanem subjekt, da pridobim identiteto. Samo-
zavedanje je vedno za neko samozavedanje, zato smrt enega ni rešitev za
drugega. S Heglovimi besedami (1998, 106): »Oba momenta sta bistvena; –
ker sta najpoprej neenaka in nasprotna in se še ni podala njuna refleksija v
enotnost, sta kot dve nasprotni podobi zavesti; ena samostojna, ki ji je bi-
stvo zasebstvo, druga nesamostojna, ki ji je bistvo življenje ali bit za neko
drugo; ono je gospodar, to je hlapec.«
Gre za temo, ki jo srečamo že pri Heraklitu iz Efeza (Sovrè 1988, 75):
»Boj je oče vsemu, je vsemu kralj: ene izkaže za bogove, druge za ljudi, iz
enih naredi sužnje, iz drugih svobodne.« Pozneje se pokaže, kot opozori
Mladen Dolar (1992, 27) pri Byronu – »To die a prince – or live a slave – /
Thy choice is most ignobly brave!« – in seveda tukaj (Prešeren 1965, 177):
»Ak pa naklonijo nam smrt bogovi, / manj strašna noč je v črne zêmlje krili,
/ ko so pod svetlim soncam sužni dnovi!« Svobodo je mogoče doseči samo z
zastavitvijo svojega življenja. Gospodar je tisti, ki je pri tem pripravljen iti
do konca; tisti, ki se pred smrtjo ne zaustavi. Hlapec namesto tega izbere
življenje (str. 185): »strašnè mu misli rójijo po glavi, / življenje misli vzet’
si v slepi veri; / al nekaj mu predrzno rôko ustavi«. Črtomirju se roka ne
zaustavi zaradi Bogomile, temveč zaradi njene podobe, ki jo nosi v zavesti.
Črtomir se ne odloči za harakiri, odloči se za življenje, ki pa ne more biti nič
drugega kot življenje hlapca. (Toda misel, da bomo končali pri Cankarju, se
izkaže za preuranjeno.)
Nesrečna zavest
Toda razvoj samozavedanja, in s tem duha, z vzpostavitvijo gospostva in
hlapčevstva nikakor ni končan. Tako kot je Prešernov Krst pri Savici razde-
ljen na »Uvod« in »Krst«, ima tudi i v. poglavje Heglove Fenomenologije, ki
obravnava samozavedanje, dva razdelka. V obeh primerih se prvi razdelek
posveča epskemu spopadu dveh nasproti si stoječih (vsaj na videz) zuna-
njih sovražnikov (v resnici gre za bratomor oz. spopad znotraj samega du-
ha). V drugem delu pa gre v obeh primerih za poskus pomiritve nasprotij,
za totalizacijo razlike s ponotranjenjem.
Zmagovalec torej poraženca pusti pri življenju, vendar mu odreče svobo-
do. Hlapec s tem izgubi možnost, da bi potrditev svojega jaza lahko našel
35
Zakaj torej v tem spopadu Črtomir ne umre?
Ponujata se dva odgovora. Prvi je iz Smoletovega Krsta; tam Bonifacij ne-
dvoumno pove (1969, 71): »Té potrebuje cerkev: ljudi in ne mrličev.« Dru-
gi odgovor, iz Fenomenologije, gre v isto smer: v spopadu za pripoznanje,
ki se kaže v boju na življenje in smrt, se mora ohraniti življenje obeh. Če
nasprotnika v boju ubijem, s tem izničim tisto samozavedanje, ki mi s pri-
poznanjem omogoči, da postanem subjekt, da pridobim identiteto. Samo-
zavedanje je vedno za neko samozavedanje, zato smrt enega ni rešitev za
drugega. S Heglovimi besedami (1998, 106): »Oba momenta sta bistvena; –
ker sta najpoprej neenaka in nasprotna in se še ni podala njuna refleksija v
enotnost, sta kot dve nasprotni podobi zavesti; ena samostojna, ki ji je bi-
stvo zasebstvo, druga nesamostojna, ki ji je bistvo življenje ali bit za neko
drugo; ono je gospodar, to je hlapec.«
Gre za temo, ki jo srečamo že pri Heraklitu iz Efeza (Sovrè 1988, 75):
»Boj je oče vsemu, je vsemu kralj: ene izkaže za bogove, druge za ljudi, iz
enih naredi sužnje, iz drugih svobodne.« Pozneje se pokaže, kot opozori
Mladen Dolar (1992, 27) pri Byronu – »To die a prince – or live a slave – /
Thy choice is most ignobly brave!« – in seveda tukaj (Prešeren 1965, 177):
»Ak pa naklonijo nam smrt bogovi, / manj strašna noč je v črne zêmlje krili,
/ ko so pod svetlim soncam sužni dnovi!« Svobodo je mogoče doseči samo z
zastavitvijo svojega življenja. Gospodar je tisti, ki je pri tem pripravljen iti
do konca; tisti, ki se pred smrtjo ne zaustavi. Hlapec namesto tega izbere
življenje (str. 185): »strašnè mu misli rójijo po glavi, / življenje misli vzet’
si v slepi veri; / al nekaj mu predrzno rôko ustavi«. Črtomirju se roka ne
zaustavi zaradi Bogomile, temveč zaradi njene podobe, ki jo nosi v zavesti.
Črtomir se ne odloči za harakiri, odloči se za življenje, ki pa ne more biti nič
drugega kot življenje hlapca. (Toda misel, da bomo končali pri Cankarju, se
izkaže za preuranjeno.)
Nesrečna zavest
Toda razvoj samozavedanja, in s tem duha, z vzpostavitvijo gospostva in
hlapčevstva nikakor ni končan. Tako kot je Prešernov Krst pri Savici razde-
ljen na »Uvod« in »Krst«, ima tudi i v. poglavje Heglove Fenomenologije, ki
obravnava samozavedanje, dva razdelka. V obeh primerih se prvi razdelek
posveča epskemu spopadu dveh nasproti si stoječih (vsaj na videz) zuna-
njih sovražnikov (v resnici gre za bratomor oz. spopad znotraj samega du-
ha). V drugem delu pa gre v obeh primerih za poskus pomiritve nasprotij,
za totalizacijo razlike s ponotranjenjem.
Zmagovalec torej poraženca pusti pri življenju, vendar mu odreče svobo-
do. Hlapec s tem izgubi možnost, da bi potrditev svojega jaza lahko našel
35
