Page 38 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 38
est Ženko
v zunanjem svetu, zato se odreče zunanjemu svetu, epskega boja je konec.
Jaz se lahko obrne samo navznoter, se takorekoč zvije vase, da bi se na-
šel v notranjem svetu. Temu vprašanju sta posvečena »Krst«, v nasprotju z
»Uvodom«, pri Prešernu, in drugi del i v. poglavja Fenomenologije. Na tem
mestu velja opozoriti na nekaj pomembnega: v obeh primerih je zmagova-
lec zdaj pozabljen in zgodovino piše poraženec.
Ne glede na dejstvo, da je bil poražen, hlapec še naprej išče sebe, svojo
identiteto. Najprej ugotovi, da čeprav je hlapec, je kljub temu svoboden v
srcu in umu. Te notranje svobode mu nihče ne more vzeti. Hegel povna-
njenje te stopnje povezuje s stoicizmom. Zunanji vidik pripoznanja je zdaj
zgolj iluzija, tako kot je iluzorna tudi razlika med gospodarjem in hlapcem,
saj sta oba del istega človeštva, zaznamovanega z notranjo svobodo. (Ne-
nazadnje sta bila stoika tako cesar Mark Avrelij kot suženj Epiktet.)
A tudi stoicizem ni brez težav, saj »notranja svoboda« ostaja zgolj ab-
strakten pojem, ki ne more negirati zunanjih pogojev. Ta ugotovitev vodi
iz stoicizma v skepticizem: v skrajni odmik od sveta in zavrnitev njegove
dejanskosti, s čimer jaz doseže višjo stopnjo svobode. A tudi to ni ustrezna
rešitev, saj, »v naših srcih ne bije nič drugega kot dvom« (Rauch in Sher-
man 1999, 60). S tem jaz tudi v skepticizmu ne doseže gotovosti, za katero
si je prizadeval, in potreben je nadaljnji korak.
Naslednjo stopnjo Hegel povezuje s srednjeveškim krščanstvom in jo po-
imenuje »nesrečna zavest«. Tudi Prešeren v Krstu ne zaostaja (1965, 196):
»postane mašnik, v prsih umrjêjo / nekdanji upi«.
Hlapec postane kristjan, a dvomi ostanejo. Nova stopnja v razvoju je si-
cer po eni strani razrešitev, vendar pa kot taka ni niti uspešna niti zado-
voljujoča. Krščanstvo razrešuje problem duhovnega razcepa s posredova-
njem: božji duh vstopi v svet in postane človeški. A s tem proizvede nov
razcep: samozavedanje človeka, kristjana, vidi sebe v drugem samozaveda-
nju – samozavedanju Boga, ki je postal človek. V primerjavi z njim se zdaj
človek vidi kot še neustreznejši in nepopolnejši ter kot nesrečen. Razcep,
zdaj ponotranjen, a ohranjen, je zdaj večji kot kdaj koli prej.
Sklep
Razvoj duha v Heglovi Fenomenologiji in Prešernovem Krstu se ob koncu
torej izteče v nesrečno zavest, v refleksijo ponotranjenega razcepa, na ravni
razlike, ki je ni mogoče pomiriti s sintezo; razlika se ne izteče v totaliteto;
»edinost, sreča, sprava« ostajajo na ravni iluzije.
Od tod naprej gresta pripovedi vsaka svojo pot. Heglova Fenomenologija
se nadaljuje z iskanjem rešitev, ki preko uma in duha naposled pripeljejo
36
v zunanjem svetu, zato se odreče zunanjemu svetu, epskega boja je konec.
Jaz se lahko obrne samo navznoter, se takorekoč zvije vase, da bi se na-
šel v notranjem svetu. Temu vprašanju sta posvečena »Krst«, v nasprotju z
»Uvodom«, pri Prešernu, in drugi del i v. poglavja Fenomenologije. Na tem
mestu velja opozoriti na nekaj pomembnega: v obeh primerih je zmagova-
lec zdaj pozabljen in zgodovino piše poraženec.
Ne glede na dejstvo, da je bil poražen, hlapec še naprej išče sebe, svojo
identiteto. Najprej ugotovi, da čeprav je hlapec, je kljub temu svoboden v
srcu in umu. Te notranje svobode mu nihče ne more vzeti. Hegel povna-
njenje te stopnje povezuje s stoicizmom. Zunanji vidik pripoznanja je zdaj
zgolj iluzija, tako kot je iluzorna tudi razlika med gospodarjem in hlapcem,
saj sta oba del istega človeštva, zaznamovanega z notranjo svobodo. (Ne-
nazadnje sta bila stoika tako cesar Mark Avrelij kot suženj Epiktet.)
A tudi stoicizem ni brez težav, saj »notranja svoboda« ostaja zgolj ab-
strakten pojem, ki ne more negirati zunanjih pogojev. Ta ugotovitev vodi
iz stoicizma v skepticizem: v skrajni odmik od sveta in zavrnitev njegove
dejanskosti, s čimer jaz doseže višjo stopnjo svobode. A tudi to ni ustrezna
rešitev, saj, »v naših srcih ne bije nič drugega kot dvom« (Rauch in Sher-
man 1999, 60). S tem jaz tudi v skepticizmu ne doseže gotovosti, za katero
si je prizadeval, in potreben je nadaljnji korak.
Naslednjo stopnjo Hegel povezuje s srednjeveškim krščanstvom in jo po-
imenuje »nesrečna zavest«. Tudi Prešeren v Krstu ne zaostaja (1965, 196):
»postane mašnik, v prsih umrjêjo / nekdanji upi«.
Hlapec postane kristjan, a dvomi ostanejo. Nova stopnja v razvoju je si-
cer po eni strani razrešitev, vendar pa kot taka ni niti uspešna niti zado-
voljujoča. Krščanstvo razrešuje problem duhovnega razcepa s posredova-
njem: božji duh vstopi v svet in postane človeški. A s tem proizvede nov
razcep: samozavedanje človeka, kristjana, vidi sebe v drugem samozaveda-
nju – samozavedanju Boga, ki je postal človek. V primerjavi z njim se zdaj
človek vidi kot še neustreznejši in nepopolnejši ter kot nesrečen. Razcep,
zdaj ponotranjen, a ohranjen, je zdaj večji kot kdaj koli prej.
Sklep
Razvoj duha v Heglovi Fenomenologiji in Prešernovem Krstu se ob koncu
torej izteče v nesrečno zavest, v refleksijo ponotranjenega razcepa, na ravni
razlike, ki je ni mogoče pomiriti s sintezo; razlika se ne izteče v totaliteto;
»edinost, sreča, sprava« ostajajo na ravni iluzije.
Od tod naprej gresta pripovedi vsaka svojo pot. Heglova Fenomenologija
se nadaljuje z iskanjem rešitev, ki preko uma in duha naposled pripeljejo
36
