Page 39 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 39
Razlika in totaliteta: Krst pri Savici kot konstutitivni mit
do vseobsegajoče sinteze v absolutni vednosti; v tem, kar Hegel (1998, 102)
imenuje »jaz, ki je mi, in mi, ki je jaz«. Črtomirjeva pripoved, v kateri raz-
biramo duha slovenskega naroda, ki je svojo pot dovršil na točki nesrečne
zavesti, se v nekem smislu ravno tako nadaljuje, le da na drugačen način.
Ne pri Prešernu, temveč v drami Dominka Smoleta.
Preveč preprosto bi bilo »prosto po Marxu« reči, da je Prešernov Krst tra-
gedija, Smoletov pa farsa. Smoletov Črtomir pokaže predvsem, kaj pomeni
živeti kot nesrečna zavest. Sprejme krščanstvo, vendar ne kot religijo lju-
bezni, kot Eros, temveč kot Tanatos. »V bistvu je vendar vsaka religija,«
pripominja Freud (2007, 278–279), »religija ljubezni za tiste, ki jih obsega,
in vsem sta blizu okrutnost in nestrpnost do ljudi, ki ji ne pripadajo.« Reli-
gija ljubezni je le za nekatere in zdi se, da Črtomirja ni med njimi. Nikogar
ni, ki bi pripadal njegovi religiji, njegovemu krščanstvu, vključno z Bogo-
milo. »Jo zakolje,« lapidarno zapiše Smole. Religija ljubezni je za Črtomirja
postala religija smrti. Pogovor ob njegovi smrti na vešalih (Smole 1969, 80):
Vincencij: Umira nedaleč od kraja, kjer je bil krščen.
Kočar: Nedaleč. Naključje?
Tajnik: Ne vem. Videti je tak, kot da bi opravljal vdrugič svoj krst.
Kočar: Glava mu je padla takó. Kam ga bo poslal Gospod, v pekel,
v nebo?
Ne vemo, kam je Črtomirja poslal Gospod, in ne vemo, kakšno usodo bo
namenil slovenskemu narodu. Lahko pa se vprašamo, kot se sprašuje pisec
besedila, ki je bilo objavljeno na notranji strani platnic Smoletovega Krsta
(1969): »[A]li ni Smoletov Črtomir, podobno kot že Prešernov, simbolična
prispodoba nesrečnega slovenskega narodnega značaja?«
Si upamo ob koncu zastaviti naslednje (namerno provokativno) vpra-
šanje: če je Krst pri Savici utemeljitveni mit, ki reproducira stanje nesrečne
zavesti, ki ohranja nesrečni narodni značaj, zakaj pri njem vztrajamo? Lyo-
tard je ob zori postmoderne dobe zahteval, naj pozabimo Hegla in njegovo
pripoved o duhu; morda pa je zdaj čas, da prepustimo reki pozabe tudi Krst
pri Savici.
Literatura
Anderson, Benedict. 2007. Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju naciona-
lizma. Prevedli Alja Brglez Uranjek in Andrej Kurillo. Ljubljana: Studia
humanitatis.
Barthes, Roland. 1972. Mythologies. Prevedla Annette Lavers. New York: The
Noonday Press.
37
do vseobsegajoče sinteze v absolutni vednosti; v tem, kar Hegel (1998, 102)
imenuje »jaz, ki je mi, in mi, ki je jaz«. Črtomirjeva pripoved, v kateri raz-
biramo duha slovenskega naroda, ki je svojo pot dovršil na točki nesrečne
zavesti, se v nekem smislu ravno tako nadaljuje, le da na drugačen način.
Ne pri Prešernu, temveč v drami Dominka Smoleta.
Preveč preprosto bi bilo »prosto po Marxu« reči, da je Prešernov Krst tra-
gedija, Smoletov pa farsa. Smoletov Črtomir pokaže predvsem, kaj pomeni
živeti kot nesrečna zavest. Sprejme krščanstvo, vendar ne kot religijo lju-
bezni, kot Eros, temveč kot Tanatos. »V bistvu je vendar vsaka religija,«
pripominja Freud (2007, 278–279), »religija ljubezni za tiste, ki jih obsega,
in vsem sta blizu okrutnost in nestrpnost do ljudi, ki ji ne pripadajo.« Reli-
gija ljubezni je le za nekatere in zdi se, da Črtomirja ni med njimi. Nikogar
ni, ki bi pripadal njegovi religiji, njegovemu krščanstvu, vključno z Bogo-
milo. »Jo zakolje,« lapidarno zapiše Smole. Religija ljubezni je za Črtomirja
postala religija smrti. Pogovor ob njegovi smrti na vešalih (Smole 1969, 80):
Vincencij: Umira nedaleč od kraja, kjer je bil krščen.
Kočar: Nedaleč. Naključje?
Tajnik: Ne vem. Videti je tak, kot da bi opravljal vdrugič svoj krst.
Kočar: Glava mu je padla takó. Kam ga bo poslal Gospod, v pekel,
v nebo?
Ne vemo, kam je Črtomirja poslal Gospod, in ne vemo, kakšno usodo bo
namenil slovenskemu narodu. Lahko pa se vprašamo, kot se sprašuje pisec
besedila, ki je bilo objavljeno na notranji strani platnic Smoletovega Krsta
(1969): »[A]li ni Smoletov Črtomir, podobno kot že Prešernov, simbolična
prispodoba nesrečnega slovenskega narodnega značaja?«
Si upamo ob koncu zastaviti naslednje (namerno provokativno) vpra-
šanje: če je Krst pri Savici utemeljitveni mit, ki reproducira stanje nesrečne
zavesti, ki ohranja nesrečni narodni značaj, zakaj pri njem vztrajamo? Lyo-
tard je ob zori postmoderne dobe zahteval, naj pozabimo Hegla in njegovo
pripoved o duhu; morda pa je zdaj čas, da prepustimo reki pozabe tudi Krst
pri Savici.
Literatura
Anderson, Benedict. 2007. Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju naciona-
lizma. Prevedli Alja Brglez Uranjek in Andrej Kurillo. Ljubljana: Studia
humanitatis.
Barthes, Roland. 1972. Mythologies. Prevedla Annette Lavers. New York: The
Noonday Press.
37
