Page 42 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 42
cello Potocco
Prešernove stiske, resignacije in/ali umetniške regeneracije. Neobhodno
pa trčijo, nekatere bolj, druge manj, ob vprašanje vrednotenja krščanstva
in ob vprašanje nacionalne funkcije Krsta, zlasti ob predpostavki, da naj bi
bil Krst Prešernov poizkus – ali vsaj nadomestek poizkusa –, da bi ustvaril
nacionalno pesnitev.
Vprašanje krščanske in nacionalne ideologije, torej krščanskega in naci-
onalnega ideološkega diskurza ali protidiskurza, je potemtakem pri inter-
pretaciji Krsta bistveno. Tudi Paternu (1974, 298) v svoji interpretaciji pe-
snitve Črtomirjev odnos do vere povezuje z nacionalno problematiko, ko
Črtomirjevo povezavo s staroslovensko vero in mitologijo razume izključ-
no kot znamenje »samostojnosti in politične svobode njegovega ljudstva«.
Pri formulaciji krščanske motivike so nedvomno svojo vlogo odigrale zu-
nanje okoliščine. Znano je, da je Prešeren o Krstu Čelakovskemu pisal kot
o »metrični nalogi«, s katero naj bi se Prešeren želel prikupiti duhovščini
(prim. npr. Slodnjak 1968, 123). V novejšem času Zoran Božič opozarja na
podobno Prešernovo motivacijo v povezavi s cenzuro. Po cenzorski zavr-
nitvi nemške »Dem Andenken des Matthias Čop« naj bi po mnenju Božiča
v Krstu Prešeren posegel po »izpovedovanju med vrsticami« z »dvojno te-
kstualizacijsko strategijo«, pri čemer naj bi snov v drugi polovici pesnitve,
ki »kar najbolj ustreza katoliški ideološki orientaciji cenzorjev«, služila kot
odvrnitev pozornosti od nacionalne in svobodoljubne misli prve polovice
pesnitve (Božič 2014, 415–418). Pri interpretaciji Krsta je svojo vlogo odi-
grala tista razdvojenost slovenskega kulturnega prostora, ki jo v »Uvodu«
naznači sam Prešeren; ta ni vidna le v literarnozgodovinskih interpretaci-
jah, ki jih je tri desetletja po Paternuju, upoštevajoč tudi novejše gradivo,
popisal še Janko Kos (2001a), marveč prav tako v kasnejših medbesedil-
nih navezavah v slovenski literaturi, ki glede na svojo nazorsko usmeritev
bolj poudarjajo bodisi krščanstvo bodisi svobodomiselnost (Juvan 2016,
pogl. 7.3).
Vendar recepcija literarnega besedila ne more biti popolnoma neodvisna
od njegove strukture. V svoji obravnavi odnosa med literaturo in ideologi-
jo sem nakazal, da se morebitna ideološka funkcija besedila vselej udejanja
v krožni zanki med njegovo recepcijo in strukturo potencialno prisotnega
ideološkega diskurza, ki ustrezno deluje, kadar imamo v besedilu oprav-
ka z usklajenim delovanjem afektivnih in spoznavnih elementov (Potocco
2006, 76–79). Tudi Prešernov Krst takšna svetovnonazorska oz. ideološka
branja lahko omogoča le s svojo notranjo strukturo, ki pa je v tem prime-
ru sama po sebi dvoumna in razklana. Kos, ko Krst tolmači v okviru de-
konstrukcijske metode kot aporetično besedilo par excellence, zatrjuje, da
40
Prešernove stiske, resignacije in/ali umetniške regeneracije. Neobhodno
pa trčijo, nekatere bolj, druge manj, ob vprašanje vrednotenja krščanstva
in ob vprašanje nacionalne funkcije Krsta, zlasti ob predpostavki, da naj bi
bil Krst Prešernov poizkus – ali vsaj nadomestek poizkusa –, da bi ustvaril
nacionalno pesnitev.
Vprašanje krščanske in nacionalne ideologije, torej krščanskega in naci-
onalnega ideološkega diskurza ali protidiskurza, je potemtakem pri inter-
pretaciji Krsta bistveno. Tudi Paternu (1974, 298) v svoji interpretaciji pe-
snitve Črtomirjev odnos do vere povezuje z nacionalno problematiko, ko
Črtomirjevo povezavo s staroslovensko vero in mitologijo razume izključ-
no kot znamenje »samostojnosti in politične svobode njegovega ljudstva«.
Pri formulaciji krščanske motivike so nedvomno svojo vlogo odigrale zu-
nanje okoliščine. Znano je, da je Prešeren o Krstu Čelakovskemu pisal kot
o »metrični nalogi«, s katero naj bi se Prešeren želel prikupiti duhovščini
(prim. npr. Slodnjak 1968, 123). V novejšem času Zoran Božič opozarja na
podobno Prešernovo motivacijo v povezavi s cenzuro. Po cenzorski zavr-
nitvi nemške »Dem Andenken des Matthias Čop« naj bi po mnenju Božiča
v Krstu Prešeren posegel po »izpovedovanju med vrsticami« z »dvojno te-
kstualizacijsko strategijo«, pri čemer naj bi snov v drugi polovici pesnitve,
ki »kar najbolj ustreza katoliški ideološki orientaciji cenzorjev«, služila kot
odvrnitev pozornosti od nacionalne in svobodoljubne misli prve polovice
pesnitve (Božič 2014, 415–418). Pri interpretaciji Krsta je svojo vlogo odi-
grala tista razdvojenost slovenskega kulturnega prostora, ki jo v »Uvodu«
naznači sam Prešeren; ta ni vidna le v literarnozgodovinskih interpretaci-
jah, ki jih je tri desetletja po Paternuju, upoštevajoč tudi novejše gradivo,
popisal še Janko Kos (2001a), marveč prav tako v kasnejših medbesedil-
nih navezavah v slovenski literaturi, ki glede na svojo nazorsko usmeritev
bolj poudarjajo bodisi krščanstvo bodisi svobodomiselnost (Juvan 2016,
pogl. 7.3).
Vendar recepcija literarnega besedila ne more biti popolnoma neodvisna
od njegove strukture. V svoji obravnavi odnosa med literaturo in ideologi-
jo sem nakazal, da se morebitna ideološka funkcija besedila vselej udejanja
v krožni zanki med njegovo recepcijo in strukturo potencialno prisotnega
ideološkega diskurza, ki ustrezno deluje, kadar imamo v besedilu oprav-
ka z usklajenim delovanjem afektivnih in spoznavnih elementov (Potocco
2006, 76–79). Tudi Prešernov Krst takšna svetovnonazorska oz. ideološka
branja lahko omogoča le s svojo notranjo strukturo, ki pa je v tem prime-
ru sama po sebi dvoumna in razklana. Kos, ko Krst tolmači v okviru de-
konstrukcijske metode kot aporetično besedilo par excellence, zatrjuje, da
40
