Page 43 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 43
Sveti Jean je/ni Črtomir pogan
je besedilo »na površju svojih logično izpeljanih idej [. . .] nedvomno naci-
onalno svobodomiseln[o], v njegovi estetiki, podobah, retoriki jezika pa je
navzoča tudi nostalgija po krščanstvu, če že ne kar apologija«; pri tem oba
načina interpretacije izhajata iz besedilu inherentne dvojnosti smisla (Kos
1993, 6–7).
Marko Juvan z druge strani pokaže (2002, 357), da je dvoumnost Krsta
prav tako posledica interdiskurzivne konfliktnosti, pri čemer tudi ta izhaja
iz ambivalentnega vrednostnega perspektiviranja, ki je največkrat uteme-
ljeno na uvajanju pluralne fokalizacije. Če afektivne prvine oz. afektivno
plast besedila pojmujemo kot »spodbujevalke odziva na tekst kot tekst in
njegova stilistična sredstva«, celo kot »tvorbo ricoeurjevskega pripovedne-
ga glasu«, ki ustavi pozornost na dejanju sprejemanja (Potocco 2006, 77),
potem je estetiko, podobe in retoriko jezika, o kateri govori Kos, treba razu-
meti kot afektivni element, ki ruši spoznavno identifikacijo bralca z zunaj-
tekstualnimi polji: identifikacijo, v okviru katere »označevalec zgolj ozna-
čuje predstavljeno materialno, zunajtekstualno resničnost«. In ker je spo-
znavna identifikacija bistvena za ideološko funkcijo besedila (str. 77), njena
neenovitost ruši ideološko, enopomensko delovanje Krsta. Še pomembnej-
še je Juvanovo (2002, 357) opozarjanje na interdiskurzivno konfliktnost,
saj v Krstu prepoznava diskurze svobodomiselstva, verskega skepticizma,
panslovanstva, prebujajočega se nacionalizma, a tudi še doktrino in simbo-
liko krščanstva. Kot sem že opozarjal, v literarnem delu, kadar bodo v nje-
govi zgradbi izpostavljene »različne, nasprotujoče si ali enakovredne idejne
prvine, nobena ne bo zmožna delovati kot enoznačni potencial ideološke
interpelacije [. . .] s praviloma enoznačnim smislom« (Potocco 2006, 77), in
prav v tem mehanizmu lahko vidimo razlog, zakaj Krst v vsej zgodovini in-
terpretacij ni mogel voditi k enoznačnemu tolmačenju, niti in še zlasti ne k
tolmačenju svoje potencialne narodnospodbudne tematike. Spričo naspro-
tujočih si idejnih prvin tudi ni mogoče z lahkoto reči, v kakšno razmerje v
besedilu stopata dva od najpogosteje izpostavljenih diskurzov: nacionalni
in katoliški.
Najverjetnejša teza, ki bi sledila iz Kosove opazke, Juvanovega tolmače-
nja interdiskurzov ter iz Kidričevih in Paternujevih težav ob interpretaciji
prevladujočega nazorskega pogleda v besedilu, je ta, da nacionalni in kato-
liški diskurz v Krstu nista v harmoničnem, temveč v opozicijskem razmer-
ju. To predpostavko, ki jo izvajam zlasti iz Juvanovega tolmačenja, bom
v nadaljevanju per negationem skušal prikazati ob primerjavi z delom, ki je
nastalo v okoliščinah podobne nacionalne podrejenosti, kot je bila značilna
za slovenski prostor v času nastanka Krsta pri Savici.
41
je besedilo »na površju svojih logično izpeljanih idej [. . .] nedvomno naci-
onalno svobodomiseln[o], v njegovi estetiki, podobah, retoriki jezika pa je
navzoča tudi nostalgija po krščanstvu, če že ne kar apologija«; pri tem oba
načina interpretacije izhajata iz besedilu inherentne dvojnosti smisla (Kos
1993, 6–7).
Marko Juvan z druge strani pokaže (2002, 357), da je dvoumnost Krsta
prav tako posledica interdiskurzivne konfliktnosti, pri čemer tudi ta izhaja
iz ambivalentnega vrednostnega perspektiviranja, ki je največkrat uteme-
ljeno na uvajanju pluralne fokalizacije. Če afektivne prvine oz. afektivno
plast besedila pojmujemo kot »spodbujevalke odziva na tekst kot tekst in
njegova stilistična sredstva«, celo kot »tvorbo ricoeurjevskega pripovedne-
ga glasu«, ki ustavi pozornost na dejanju sprejemanja (Potocco 2006, 77),
potem je estetiko, podobe in retoriko jezika, o kateri govori Kos, treba razu-
meti kot afektivni element, ki ruši spoznavno identifikacijo bralca z zunaj-
tekstualnimi polji: identifikacijo, v okviru katere »označevalec zgolj ozna-
čuje predstavljeno materialno, zunajtekstualno resničnost«. In ker je spo-
znavna identifikacija bistvena za ideološko funkcijo besedila (str. 77), njena
neenovitost ruši ideološko, enopomensko delovanje Krsta. Še pomembnej-
še je Juvanovo (2002, 357) opozarjanje na interdiskurzivno konfliktnost,
saj v Krstu prepoznava diskurze svobodomiselstva, verskega skepticizma,
panslovanstva, prebujajočega se nacionalizma, a tudi še doktrino in simbo-
liko krščanstva. Kot sem že opozarjal, v literarnem delu, kadar bodo v nje-
govi zgradbi izpostavljene »različne, nasprotujoče si ali enakovredne idejne
prvine, nobena ne bo zmožna delovati kot enoznačni potencial ideološke
interpelacije [. . .] s praviloma enoznačnim smislom« (Potocco 2006, 77), in
prav v tem mehanizmu lahko vidimo razlog, zakaj Krst v vsej zgodovini in-
terpretacij ni mogel voditi k enoznačnemu tolmačenju, niti in še zlasti ne k
tolmačenju svoje potencialne narodnospodbudne tematike. Spričo naspro-
tujočih si idejnih prvin tudi ni mogoče z lahkoto reči, v kakšno razmerje v
besedilu stopata dva od najpogosteje izpostavljenih diskurzov: nacionalni
in katoliški.
Najverjetnejša teza, ki bi sledila iz Kosove opazke, Juvanovega tolmače-
nja interdiskurzov ter iz Kidričevih in Paternujevih težav ob interpretaciji
prevladujočega nazorskega pogleda v besedilu, je ta, da nacionalni in kato-
liški diskurz v Krstu nista v harmoničnem, temveč v opozicijskem razmer-
ju. To predpostavko, ki jo izvajam zlasti iz Juvanovega tolmačenja, bom
v nadaljevanju per negationem skušal prikazati ob primerjavi z delom, ki je
nastalo v okoliščinah podobne nacionalne podrejenosti, kot je bila značilna
za slovenski prostor v času nastanka Krsta pri Savici.
41
