Page 99 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 99
Reprezentacija več kot človeškega sveta v Krstu pri Savici v ogledalu angleške romantike
za Wordswortha prav v tem, da daje ljudem slutiti ultimativno resničnost,
ki je onkraj čutov. Naravni objekti tako postanejo simbol nečesa onkraj in
svojo vrednost dobijo šele iz te svoje funkcije (Rigby 2004, 166).
Kljub antropocentričnemu vidiku Wordsworthovega odnosa do več kot
človeškega sveta je v njegovem pesništvu mogoče govoriti tudi o antropo-
centrizmu nasprotnih protoekoloških težnjah, ki se nagibajo v smer golega
empirizma. Če je antropocentrična ideja harmoniziranosti fizičnega okolja
in zavesti pri njem navadno povezana s pozitivnimi čustvi, so v njegovem
pesništvu ponekod prisotni elegični trenutki povezani z neposrednim so-
očanjem z materijo, ki ga spremlja zavedanje nepremostljive razpoke med
zavestjo in nečloveško naravo (Oerlemans 2004, 39, 43). To priznanje ne-
moči človeškega uma, da bi prodrlo v nečloveški svet in si ga podredilo,
je posebej prisotno v Wordsworthovem mladostnem pesništvu, ki ga po-
vezujemo z naturalistično-materialističnim pogledom na svet, medtem ko
se je pesnik v zrelih letih zatekel v ortodoksno krščanske nazore (Kroeber
1994, 47).
Kjer je v primerjavi z zahodno pastoralno tradicijo Wordsworthovo pe-
sništvo narave vendarle napravilo korak v smeri ekocentrizma, lahko govo-
rimo celo o stičnih točkah s Clarovo poetiko, kar velja zlasti za tematizacijo
kraja kot več kot človeške skupnosti. V Lirskih baladah (Lyrical Ballads, wi-
th a Few Other Poems) se je Wordsworth, denimo, izognil nerealističnemu
pastoralnemu prikazovanju podeželskega življenja tako, da je v nasprotju s
tradicijo pastoralne literature začel naslavljati socialne stiske podeželanov
ter v svoje reprezentacije nečloveškega sveta vključevati sočutje do nečlo-
veških bitij, svojevrsten upor proti pastoralni tradiciji pa predstavlja tudi
njegovo poseganje po pogovornem jeziku (Rigby 2004, 235–36). Določeno
sorodnost s Clarovo poetiko odkrivamo še posebej v Wordsworthovem be-
sedilu »Home at Grasmere«, ki ga Kate Rigby (2004, 85, Jurša Potocco 2016,
165) označi za temeljno delo romantične topofilije. Pesnikovo odločitev, da
si ustvari dom v Grasmeru, je možno razumeti kot zgodnji primer zave-
stnega in okoljsko motiviranega naseljevanja kraja, s katerim si je Word-
sworth prizadeval razviti občutek pripadnosti kraju v svetu, v katerem je
vse bolj prevladovala razseljenost.
Wordsworth nam ne ponudi enotnega, vsezajemajočega pogleda na Gra-
smere, pač pa je ta predstavljen preko posameznih misli, občutij in pred-
stav, ki jih je prebudil v dečku, zaznavajočem kraj tako s čutili kot z domišlji-
jo, zaradi česar ni mogoče razločiti, kaj je bilo zaznano in kaj imaginirano.
Ralph Pite meni (2003, 193–194), da se Wordsworthove reprezentacije več
kot človeškega sveta od estetike pitoresknega in sublimnega oddaljujejo
97
za Wordswortha prav v tem, da daje ljudem slutiti ultimativno resničnost,
ki je onkraj čutov. Naravni objekti tako postanejo simbol nečesa onkraj in
svojo vrednost dobijo šele iz te svoje funkcije (Rigby 2004, 166).
Kljub antropocentričnemu vidiku Wordsworthovega odnosa do več kot
človeškega sveta je v njegovem pesništvu mogoče govoriti tudi o antropo-
centrizmu nasprotnih protoekoloških težnjah, ki se nagibajo v smer golega
empirizma. Če je antropocentrična ideja harmoniziranosti fizičnega okolja
in zavesti pri njem navadno povezana s pozitivnimi čustvi, so v njegovem
pesništvu ponekod prisotni elegični trenutki povezani z neposrednim so-
očanjem z materijo, ki ga spremlja zavedanje nepremostljive razpoke med
zavestjo in nečloveško naravo (Oerlemans 2004, 39, 43). To priznanje ne-
moči človeškega uma, da bi prodrlo v nečloveški svet in si ga podredilo,
je posebej prisotno v Wordsworthovem mladostnem pesništvu, ki ga po-
vezujemo z naturalistično-materialističnim pogledom na svet, medtem ko
se je pesnik v zrelih letih zatekel v ortodoksno krščanske nazore (Kroeber
1994, 47).
Kjer je v primerjavi z zahodno pastoralno tradicijo Wordsworthovo pe-
sništvo narave vendarle napravilo korak v smeri ekocentrizma, lahko govo-
rimo celo o stičnih točkah s Clarovo poetiko, kar velja zlasti za tematizacijo
kraja kot več kot človeške skupnosti. V Lirskih baladah (Lyrical Ballads, wi-
th a Few Other Poems) se je Wordsworth, denimo, izognil nerealističnemu
pastoralnemu prikazovanju podeželskega življenja tako, da je v nasprotju s
tradicijo pastoralne literature začel naslavljati socialne stiske podeželanov
ter v svoje reprezentacije nečloveškega sveta vključevati sočutje do nečlo-
veških bitij, svojevrsten upor proti pastoralni tradiciji pa predstavlja tudi
njegovo poseganje po pogovornem jeziku (Rigby 2004, 235–36). Določeno
sorodnost s Clarovo poetiko odkrivamo še posebej v Wordsworthovem be-
sedilu »Home at Grasmere«, ki ga Kate Rigby (2004, 85, Jurša Potocco 2016,
165) označi za temeljno delo romantične topofilije. Pesnikovo odločitev, da
si ustvari dom v Grasmeru, je možno razumeti kot zgodnji primer zave-
stnega in okoljsko motiviranega naseljevanja kraja, s katerim si je Word-
sworth prizadeval razviti občutek pripadnosti kraju v svetu, v katerem je
vse bolj prevladovala razseljenost.
Wordsworth nam ne ponudi enotnega, vsezajemajočega pogleda na Gra-
smere, pač pa je ta predstavljen preko posameznih misli, občutij in pred-
stav, ki jih je prebudil v dečku, zaznavajočem kraj tako s čutili kot z domišlji-
jo, zaradi česar ni mogoče razločiti, kaj je bilo zaznano in kaj imaginirano.
Ralph Pite meni (2003, 193–194), da se Wordsworthove reprezentacije več
kot človeškega sveta od estetike pitoresknega in sublimnega oddaljujejo
97
