Page 103 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 103
Rdeče klasje
rih, namreč kombiniranja različnih zaposlitev, predstavljali resen šum v
kolesju planskega narodnega gospodarstva. Razlog za to je bil preprost:
zaradi (majhnega) posestva so polproletarci lažje kot vsi drugi opušča-
li (vsaj za določen čas) zaposlitve v rudarstvu, gradbeništvu in industri-
ji. Natančneje, gospodarjenje s kmetijskim posestvom je polproletarcem
očitno dajalo boljše možnosti, da so tehtali lastne materialne koristi in
niso bili nujno prisiljeni sprejeti vsako delo pod poljubnimi pogoji (prim.
Čepič 2006, 402, 410). Biro CK KPS je na primer npr. v malo prej povze-
ti diskusiji izpostavil prav delavce iz podeželja, ki naj bi še prav posebej
predstavljali odpor glede dela po normah.
Kot že rečeno, sem na podlagi raznih evidenc in poročil družinske
člane, ki so bili zaposleni zunaj, obravnaval ločeno od »kmečkega« dela
njihovega gospodinjstva. To razlikovanje je bilo nujno zaradi sistemati-
zacije podatkov, a v resničnem življenju so industrijski delavci v popol-
danskem času in ob prostih dnevih nedvomno poprijeli tudi za domača
kmetijska opravila. Poročila namreč govorijo o tem, da je bilo največ opra-
vičenih in neopravičenih izostankov z dela prav pri tistih »proletarcih, ki
imajo doma zemljo« (AS, 1589/III CK ZKS, 43, 1454, Dnevne informacije,
25. 4. 1950, 4). Konkretno poročilo sicer govori o Štajerski, a o problema-
tiki neopravičenih in prepogostih izostankov z dela (abstinenc) nekvali-
ficirane delovne sile so poročali tudi drugod. Slednje je bila npr. velika te-
žava Okrajne kovinske industrije Ig ki jo je po partijski oceni pestila slaba
storilnost zaradi nekvalificirane delovne sile. Leta 1952 je tamkajšnji de-
lavski svet sestavljalo 15 delavk in delavcev, od katerih je bilo sedem hče-
ra in sinov malih ali srednjih kmetov oziroma kmetijskega delavca. Pa
ne samo to: tudi politično stanje v podjetju ni bilo zadovoljivo, po mne-
nju partijske komisije zato, ker je bila »večina delavcev polproletarcev«
(ZAL,31/9 OLO LJO, 28, 40, Politična in gospodarska analiza področja
KLO Ig pri Ljubljani, 1952. Priloga: Politična analiza okrajne kovinske in-
dustrije na Igu, 1. april 1952, 2, 4–5). Dokumenti govorijo tudi o tem, da so
v nekaterih podjetjih poskušali svojim delavcem prepovedati »popoldan-
sko delo v zasebne svrhe«. Tudi tukaj navajam primer Okrajne kovinske
industrije Ig čeprav ni povsem jasno, za kakšno delo je šlo. Prav mogoče,
da so imeli v resici v mislih navadno »šušmarstvo« in ne dela na družin-
ski kmetiji. Glede na to, da so popoldansko delo »forsirali« posamezni čla-
ni KPS celo na tamkajšnjih partijskih sestankih, prepovedi najbrž niso
bile zelo uspešne.
103
rih, namreč kombiniranja različnih zaposlitev, predstavljali resen šum v
kolesju planskega narodnega gospodarstva. Razlog za to je bil preprost:
zaradi (majhnega) posestva so polproletarci lažje kot vsi drugi opušča-
li (vsaj za določen čas) zaposlitve v rudarstvu, gradbeništvu in industri-
ji. Natančneje, gospodarjenje s kmetijskim posestvom je polproletarcem
očitno dajalo boljše možnosti, da so tehtali lastne materialne koristi in
niso bili nujno prisiljeni sprejeti vsako delo pod poljubnimi pogoji (prim.
Čepič 2006, 402, 410). Biro CK KPS je na primer npr. v malo prej povze-
ti diskusiji izpostavil prav delavce iz podeželja, ki naj bi še prav posebej
predstavljali odpor glede dela po normah.
Kot že rečeno, sem na podlagi raznih evidenc in poročil družinske
člane, ki so bili zaposleni zunaj, obravnaval ločeno od »kmečkega« dela
njihovega gospodinjstva. To razlikovanje je bilo nujno zaradi sistemati-
zacije podatkov, a v resničnem življenju so industrijski delavci v popol-
danskem času in ob prostih dnevih nedvomno poprijeli tudi za domača
kmetijska opravila. Poročila namreč govorijo o tem, da je bilo največ opra-
vičenih in neopravičenih izostankov z dela prav pri tistih »proletarcih, ki
imajo doma zemljo« (AS, 1589/III CK ZKS, 43, 1454, Dnevne informacije,
25. 4. 1950, 4). Konkretno poročilo sicer govori o Štajerski, a o problema-
tiki neopravičenih in prepogostih izostankov z dela (abstinenc) nekvali-
ficirane delovne sile so poročali tudi drugod. Slednje je bila npr. velika te-
žava Okrajne kovinske industrije Ig ki jo je po partijski oceni pestila slaba
storilnost zaradi nekvalificirane delovne sile. Leta 1952 je tamkajšnji de-
lavski svet sestavljalo 15 delavk in delavcev, od katerih je bilo sedem hče-
ra in sinov malih ali srednjih kmetov oziroma kmetijskega delavca. Pa
ne samo to: tudi politično stanje v podjetju ni bilo zadovoljivo, po mne-
nju partijske komisije zato, ker je bila »večina delavcev polproletarcev«
(ZAL,31/9 OLO LJO, 28, 40, Politična in gospodarska analiza področja
KLO Ig pri Ljubljani, 1952. Priloga: Politična analiza okrajne kovinske in-
dustrije na Igu, 1. april 1952, 2, 4–5). Dokumenti govorijo tudi o tem, da so
v nekaterih podjetjih poskušali svojim delavcem prepovedati »popoldan-
sko delo v zasebne svrhe«. Tudi tukaj navajam primer Okrajne kovinske
industrije Ig čeprav ni povsem jasno, za kakšno delo je šlo. Prav mogoče,
da so imeli v resici v mislih navadno »šušmarstvo« in ne dela na družin-
ski kmetiji. Glede na to, da so popoldansko delo »forsirali« posamezni čla-
ni KPS celo na tamkajšnjih partijskih sestankih, prepovedi najbrž niso
bile zelo uspešne.
103
