Page 102 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 102
kmet, pol proletarec
eno nogo stali na svojih majhnih družinskih posestvih, z drugo pa v to-
varni. »Polproletarci«, kot so taki delovni sili v tistem času najpogosteje
rekli, so bili problematični iz idejnopolitičnih in gospodarskih razlogov.
Ko je npr. leta 1947 Oddelek za agrarno reformo pri Ministrstvu za
kmetijstvo LRS opazil, da je veliko delavcev dobilo zemljo, je opozoril, da
se delavca ne sme vezati na košček zemlje, ne sme se mu vzbujati lastnin-
skega instinkta (Čepič 1995, 104–105). Enostavno rečeno, tak delavec bi
izgubil interes za cilje ljudske revolucije. Namesto da bi se v prostem času
izobraževal in politično udejstvoval, bi se brigal za družinsko kmetijo.
Toda na to težavo se je očitno dalo gledati tudi z druge, nekoliko svetlejše
plati, kar je razvidno iz razmišljanj Staneta Kavčiča na 2. kongresu KPS,
novembra leta 1948. Kavčič si je takrat polproletarce zamišljal kot neka-
kšne posrednike partijske linije na podeželju. Kot taki bi bili lahko parti-
ji na vasi v resnici v veliko pomoč, zlasti proti »raznim vaškim pijavkam«,
ki so rovarile proti zadrugam (Čoh Kladnik 2012, 34). Podobno stališče so
v diskusiji na seji biroja CK KPS februarja 1949 zavzeli tudi najvišji par-
tijski funkcionarji, med katerimi je bil prisoten tudi Kavčič. Na eni strani
so sicer ugotavljali, da so delavci, ki pridejo iz podeželja, »pri novostih ne-
zaupljivi in konservativni«. Na drugi strani pa so ocenili (Drnovšek 2000,
139 in 141),
da je treba pričeti z intenzivnim delom med takozvanimi polproletar-
ci, ki stanujejo izven delavskih centrov ter jih v sodelovanju s fron-
tnimi organizacijami na vasi vključevati v ideološko politično vzgojno
delo, kar predstavlja tudi močno sredstvo za mobilizacijo nove delov-
ne sile iz podeželja.
Kot bom pokazal v nadaljevanju, politična stvarnost Kavčičevemu
optimizmu ni ravno pritrdila. V vsakem primeru so ljudsko oblast s parti-
jo na čelu mučile predvsem naslednje težave, ki so bile povezane s polpro-
letarci: (a) neupravičeni izostanki z dela (abstinence); (b) prepogosto me-
njavanje in celo opuščanje zaposlitve izven kmetijstva (fluktuacija); (c)
umetno vzdrževanje (pre)majhnih samostojnih kmečkih gospodarstev
pri življenju, kar je zaviralo kolektivizacijo in povzročalo težave s pres-
krbo (Čepič 1991, 87–90). Prvi petletni plan je namreč predpostavljal di-
sciplinirano in ustaljeno delovno silo, nad katero bi morali imeti planerji
natančen pregled in nadzor za potrebe njenega racionalnega razporejanja
med gospodarskimi panogami. Polproletarci pa so zaradi svojega poseb-
nega ekonomskega položaja, kot sem doslej pokazal na številnih prime-
102
eno nogo stali na svojih majhnih družinskih posestvih, z drugo pa v to-
varni. »Polproletarci«, kot so taki delovni sili v tistem času najpogosteje
rekli, so bili problematični iz idejnopolitičnih in gospodarskih razlogov.
Ko je npr. leta 1947 Oddelek za agrarno reformo pri Ministrstvu za
kmetijstvo LRS opazil, da je veliko delavcev dobilo zemljo, je opozoril, da
se delavca ne sme vezati na košček zemlje, ne sme se mu vzbujati lastnin-
skega instinkta (Čepič 1995, 104–105). Enostavno rečeno, tak delavec bi
izgubil interes za cilje ljudske revolucije. Namesto da bi se v prostem času
izobraževal in politično udejstvoval, bi se brigal za družinsko kmetijo.
Toda na to težavo se je očitno dalo gledati tudi z druge, nekoliko svetlejše
plati, kar je razvidno iz razmišljanj Staneta Kavčiča na 2. kongresu KPS,
novembra leta 1948. Kavčič si je takrat polproletarce zamišljal kot neka-
kšne posrednike partijske linije na podeželju. Kot taki bi bili lahko parti-
ji na vasi v resnici v veliko pomoč, zlasti proti »raznim vaškim pijavkam«,
ki so rovarile proti zadrugam (Čoh Kladnik 2012, 34). Podobno stališče so
v diskusiji na seji biroja CK KPS februarja 1949 zavzeli tudi najvišji par-
tijski funkcionarji, med katerimi je bil prisoten tudi Kavčič. Na eni strani
so sicer ugotavljali, da so delavci, ki pridejo iz podeželja, »pri novostih ne-
zaupljivi in konservativni«. Na drugi strani pa so ocenili (Drnovšek 2000,
139 in 141),
da je treba pričeti z intenzivnim delom med takozvanimi polproletar-
ci, ki stanujejo izven delavskih centrov ter jih v sodelovanju s fron-
tnimi organizacijami na vasi vključevati v ideološko politično vzgojno
delo, kar predstavlja tudi močno sredstvo za mobilizacijo nove delov-
ne sile iz podeželja.
Kot bom pokazal v nadaljevanju, politična stvarnost Kavčičevemu
optimizmu ni ravno pritrdila. V vsakem primeru so ljudsko oblast s parti-
jo na čelu mučile predvsem naslednje težave, ki so bile povezane s polpro-
letarci: (a) neupravičeni izostanki z dela (abstinence); (b) prepogosto me-
njavanje in celo opuščanje zaposlitve izven kmetijstva (fluktuacija); (c)
umetno vzdrževanje (pre)majhnih samostojnih kmečkih gospodarstev
pri življenju, kar je zaviralo kolektivizacijo in povzročalo težave s pres-
krbo (Čepič 1991, 87–90). Prvi petletni plan je namreč predpostavljal di-
sciplinirano in ustaljeno delovno silo, nad katero bi morali imeti planerji
natančen pregled in nadzor za potrebe njenega racionalnega razporejanja
med gospodarskimi panogami. Polproletarci pa so zaradi svojega poseb-
nega ekonomskega položaja, kot sem doslej pokazal na številnih prime-
102
