Page 105 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 105
Rdeče klasje
nobeni ukrepi proti neizpolnjevanju, izuzemši individualne mobilizacije
in prepričevanja.« Oblast se je verjetno zavedala, da z administrativnimi
napotitvami na delo presega meje politično vzdržnega vodenja narodne-
ga gospodarstva. Radikalnejši korak naprej je namreč bilo samo še prisil-
no oziroma poboljševalno/družbeno koristno delo. Ministrstvo za delo je
tako npr. spomladi 1950 izdalo direktivo, po kateri se je bilo treba izogi-
bati izdajanju odločb za delo v rudnikih. Delavci, ki so bili v rudnike pre-
meščeni iz drugih podjetij, so v večini primerov to delo zapustili že po
treh mesecih in se vrnili nazaj, si poiskali kaj drugega, mnogi pa so se celo
vrnili nazaj na vas. Od malo prej omenjene številke 3.316 »odvišne delov-
ne sile« v LRS leta 1950 so jih na drugo delo brez odločb premestili 2.240,
z odločbami – torej administrativno – pa 173 (AS, 1589/III CK ZKS, 43,
1454, Dnevne informacije, 25. april, 25. maj in 20. junij 1950).
Doslej sem obravnaval nekatere primere, kjer zaposleni posamezniki
zaradi posesti oziroma vključenosti v zasebno kmečko gospodarstvo v le-
tih 1950 in 1951 niso mogli dobiti živilskih nakaznic. Od sredine leta 1949
je oblast politiko dodeljevanja oziroma odvzemanja živilskih nakaznic
posebej zaostrila (Čepič 1999b, 161). Nedvomno so bile podlaga restrik-
tivnih ukrepov na tem področju revizije dodeljevanja živilskih nakaznic.
Splošna revizija stanja v LRS, ki je potekala januarja 1949, je npr. odkrila,
da je bilo med garantiranimi potrošniki, tj. tistimi, ki so dobivali živilske
nakaznice, kar 114.734 takih, ki so se sami oskrbovali z maščobami in me-
som, in 25.742 samooskrbovancev z žitaricami (Drnovšek 2000, 132). V ve-
čini teh primerov je šlo nedvomno za kršitve Odredbe o določitvi potro-
šnikov, ki jim je zagotovljena preskrba iz leta 1948, po kateri so bili iz take
preskrbe izvzeti vsi tisti, ki so se lahko oskrbovali iz svojih lastnih gospo-
darstev. Žal partijsko poročilo tukaj ne pove, ali je šlo pretežno za posa-
meznike in posameznice, ki so kombinirali kmetovanje in zunanjo zapo-
slitev, tj. za polproletarce in njihove družinske člane. Omenil sem delavce
v Okrajni lesni industriji Polhov Gradec, ki zaradi samooskrbnosti svojih
kmetij leta 1949 niso dobili kart za meso in maščobe, slej ko prej prav za-
radi dotične revizije in strožjega nadzora, ki ji je sledil. Pač pa navedeno
poročilo zelo natančno predstavlja število živilskih nakaznic, ki so bila
dodeljena polproletarcem, ki so pripadali majhnim posestnim skupinam
do 2 ha (preglednica 17) in so bili kot taki od začetka leta 1950 izvzeti iz
sistema obveznega odkupa ter torej načeloma upravičeni do zagotovlje-
ne preskrbe (Čepič 1999b, 159). Ob reviziji iz začetka leta 1949 jih je par-
tijsko poročilo obravnavalo posebej (preglednica 17). Izračunali so, da bi
105
nobeni ukrepi proti neizpolnjevanju, izuzemši individualne mobilizacije
in prepričevanja.« Oblast se je verjetno zavedala, da z administrativnimi
napotitvami na delo presega meje politično vzdržnega vodenja narodne-
ga gospodarstva. Radikalnejši korak naprej je namreč bilo samo še prisil-
no oziroma poboljševalno/družbeno koristno delo. Ministrstvo za delo je
tako npr. spomladi 1950 izdalo direktivo, po kateri se je bilo treba izogi-
bati izdajanju odločb za delo v rudnikih. Delavci, ki so bili v rudnike pre-
meščeni iz drugih podjetij, so v večini primerov to delo zapustili že po
treh mesecih in se vrnili nazaj, si poiskali kaj drugega, mnogi pa so se celo
vrnili nazaj na vas. Od malo prej omenjene številke 3.316 »odvišne delov-
ne sile« v LRS leta 1950 so jih na drugo delo brez odločb premestili 2.240,
z odločbami – torej administrativno – pa 173 (AS, 1589/III CK ZKS, 43,
1454, Dnevne informacije, 25. april, 25. maj in 20. junij 1950).
Doslej sem obravnaval nekatere primere, kjer zaposleni posamezniki
zaradi posesti oziroma vključenosti v zasebno kmečko gospodarstvo v le-
tih 1950 in 1951 niso mogli dobiti živilskih nakaznic. Od sredine leta 1949
je oblast politiko dodeljevanja oziroma odvzemanja živilskih nakaznic
posebej zaostrila (Čepič 1999b, 161). Nedvomno so bile podlaga restrik-
tivnih ukrepov na tem področju revizije dodeljevanja živilskih nakaznic.
Splošna revizija stanja v LRS, ki je potekala januarja 1949, je npr. odkrila,
da je bilo med garantiranimi potrošniki, tj. tistimi, ki so dobivali živilske
nakaznice, kar 114.734 takih, ki so se sami oskrbovali z maščobami in me-
som, in 25.742 samooskrbovancev z žitaricami (Drnovšek 2000, 132). V ve-
čini teh primerov je šlo nedvomno za kršitve Odredbe o določitvi potro-
šnikov, ki jim je zagotovljena preskrba iz leta 1948, po kateri so bili iz take
preskrbe izvzeti vsi tisti, ki so se lahko oskrbovali iz svojih lastnih gospo-
darstev. Žal partijsko poročilo tukaj ne pove, ali je šlo pretežno za posa-
meznike in posameznice, ki so kombinirali kmetovanje in zunanjo zapo-
slitev, tj. za polproletarce in njihove družinske člane. Omenil sem delavce
v Okrajni lesni industriji Polhov Gradec, ki zaradi samooskrbnosti svojih
kmetij leta 1949 niso dobili kart za meso in maščobe, slej ko prej prav za-
radi dotične revizije in strožjega nadzora, ki ji je sledil. Pač pa navedeno
poročilo zelo natančno predstavlja število živilskih nakaznic, ki so bila
dodeljena polproletarcem, ki so pripadali majhnim posestnim skupinam
do 2 ha (preglednica 17) in so bili kot taki od začetka leta 1950 izvzeti iz
sistema obveznega odkupa ter torej načeloma upravičeni do zagotovlje-
ne preskrbe (Čepič 1999b, 159). Ob reviziji iz začetka leta 1949 jih je par-
tijsko poročilo obravnavalo posebej (preglednica 17). Izračunali so, da bi
105
