Page 104 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 104
kmet, pol proletarec
Za neopravičeno izostajanje z dela je bilo takrat predvideno odpušča-
nje ali »rezanje kart«. Partijska poročila govorijo tudi o tem, da so se de-
lavci rezanju kart uspešno upirali z grožnjami, da ne bodo prihajali na ne-
deljska dela. Nekateri pa so dosegli vsaj, da niso trgali živilskih kart za
njihove družinske člane. Zdi se, da so bili pri tem še posebej uspešni ru-
darji, saj je rudnik v Hrastniku v aprilu 1950 zabeležil 1.448 neupraviče-
nih izostankov, za kazen pa so razrezali samo 107 kart, v rudniku Zagorje
pa so od 1.050 izostankov razrezali samo 128 kart (AS, 1589/III CK ZKS,
43, 1454, Dnevne informacije 11. marec, 19. april in 25. april 1950).
Fluktuacija delovne sile je v LRS in tudi drugod po Jugoslaviji v letih
1949–1950 dobila velike razsežnosti, tako da jo je Boris Kidrič označil za
enega najškodljivejših pojavov v gospodarstvu (Čepič 1991, 89). Določen
vpogled v to težavo s fluktuacijo nudi tudi partijsko poročilo za april 1950.
Plan vključevanja delovne sile za lesno industrijo, premogovnike in grad-
nje je za ta mesec predvideval 3.343 novih delavcev, do konca meseca jih je
bilo zagotovljenih 2.656. Istočasno so ugotovili, da je v celotni LRS 3.316
»odvišne delovne sile«, torej zaposlenih delavcev, ki bi jih načeloma lahko
prerazporedili na nova delovna mesta. Toda izmed slednjih jih je kar 449
odšlo nazaj na svoja posestva, 409 pa se jih je kratko malo »izgubilo iz evi-
dence«, kar najbrž pomeni, da so se mnogi izmed njih prav tako vrnili na
družinske kmetije (AS, 1589/III CK ZKS, 43, 1454, Dnevne informacije, 25.
4 1950). Tudi ko so se posamezniki in posameznice enkrat zaposlili, to še
nikakor ni nujno pomenilo, da bodo na istem delovnem mestu tudi dolgo
ostali. Glavna direkcija usnjarske industrije v LRS je februarja 1950, deni-
mo, poročala, da je delovno pogodbo za dobo do šestih mesecev podpisa-
lo 27 % vseh delavcev, za dobo od šestih do 12 mesecev 37 %, za dobo nad
eno leto 23 %, za nedoločen čas samo 13 %, 1 % pa je bil pripravljen sodelo-
vati le pri manjših delih. Posebej so opozorili, da je takrat v domžalski to-
varni Toko odpoved dalo 17 delavcev, v tovarni usnja na Vrhniki pa 15 (AS,
1589/III CK ZKS, 43, 1454, Dnevne informacije, 11. marec 1950). Kot sem
že omenil, je ljudska oblast pri lovu na delovno silo v času prve petletke
uporabila malodane vsa sredstva, ki so ji bila za to na voljo – tudi admi-
nistrativne ukrepe, ki so novačenje delovne sile močno približali vojaške-
mu vpoklicu. Oblast pri tem ni bila zmeraj uspešna. Junija 1950 so npr. v
okraju Ljubljana – okolica, verjetno preko Uprave za delovno silo, ki je bila
temu namenjena, izdali kar 423 odločb za »voznike«, na katere pa se jih je
odzvalo samo 25. Zagotovo je šlo v tem primeru za kmete, ki so razpolaga-
li z vozovi, in ne za šoferje motornih vozil. »Kljub temu niso bili poduzeti
104
Za neopravičeno izostajanje z dela je bilo takrat predvideno odpušča-
nje ali »rezanje kart«. Partijska poročila govorijo tudi o tem, da so se de-
lavci rezanju kart uspešno upirali z grožnjami, da ne bodo prihajali na ne-
deljska dela. Nekateri pa so dosegli vsaj, da niso trgali živilskih kart za
njihove družinske člane. Zdi se, da so bili pri tem še posebej uspešni ru-
darji, saj je rudnik v Hrastniku v aprilu 1950 zabeležil 1.448 neupraviče-
nih izostankov, za kazen pa so razrezali samo 107 kart, v rudniku Zagorje
pa so od 1.050 izostankov razrezali samo 128 kart (AS, 1589/III CK ZKS,
43, 1454, Dnevne informacije 11. marec, 19. april in 25. april 1950).
Fluktuacija delovne sile je v LRS in tudi drugod po Jugoslaviji v letih
1949–1950 dobila velike razsežnosti, tako da jo je Boris Kidrič označil za
enega najškodljivejših pojavov v gospodarstvu (Čepič 1991, 89). Določen
vpogled v to težavo s fluktuacijo nudi tudi partijsko poročilo za april 1950.
Plan vključevanja delovne sile za lesno industrijo, premogovnike in grad-
nje je za ta mesec predvideval 3.343 novih delavcev, do konca meseca jih je
bilo zagotovljenih 2.656. Istočasno so ugotovili, da je v celotni LRS 3.316
»odvišne delovne sile«, torej zaposlenih delavcev, ki bi jih načeloma lahko
prerazporedili na nova delovna mesta. Toda izmed slednjih jih je kar 449
odšlo nazaj na svoja posestva, 409 pa se jih je kratko malo »izgubilo iz evi-
dence«, kar najbrž pomeni, da so se mnogi izmed njih prav tako vrnili na
družinske kmetije (AS, 1589/III CK ZKS, 43, 1454, Dnevne informacije, 25.
4 1950). Tudi ko so se posamezniki in posameznice enkrat zaposlili, to še
nikakor ni nujno pomenilo, da bodo na istem delovnem mestu tudi dolgo
ostali. Glavna direkcija usnjarske industrije v LRS je februarja 1950, deni-
mo, poročala, da je delovno pogodbo za dobo do šestih mesecev podpisa-
lo 27 % vseh delavcev, za dobo od šestih do 12 mesecev 37 %, za dobo nad
eno leto 23 %, za nedoločen čas samo 13 %, 1 % pa je bil pripravljen sodelo-
vati le pri manjših delih. Posebej so opozorili, da je takrat v domžalski to-
varni Toko odpoved dalo 17 delavcev, v tovarni usnja na Vrhniki pa 15 (AS,
1589/III CK ZKS, 43, 1454, Dnevne informacije, 11. marec 1950). Kot sem
že omenil, je ljudska oblast pri lovu na delovno silo v času prve petletke
uporabila malodane vsa sredstva, ki so ji bila za to na voljo – tudi admi-
nistrativne ukrepe, ki so novačenje delovne sile močno približali vojaške-
mu vpoklicu. Oblast pri tem ni bila zmeraj uspešna. Junija 1950 so npr. v
okraju Ljubljana – okolica, verjetno preko Uprave za delovno silo, ki je bila
temu namenjena, izdali kar 423 odločb za »voznike«, na katere pa se jih je
odzvalo samo 25. Zagotovo je šlo v tem primeru za kmete, ki so razpolaga-
li z vozovi, in ne za šoferje motornih vozil. »Kljub temu niso bili poduzeti
104
