Page 107 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 107
Rdeče klasje
Neizpolnjevanje obveznosti iz naslova obveznega odkupa, utaje pridel-
kov ipd., kot smo videli že prej, je bilo nemalokrat povod za upravno ka-
znovanje s poboljševalnim delom. Populacija, ki je bila vključena v sistem
prisilnega dela v LRS, takrat ni bila majhna, zlasti če njen obseg primer-
jamo s takratnimi potrebami delovne sile. Leta 1949 je kazen poboljševal-
nega dela na podlagi sodne ali upravne kazni v LRS prestajalo 4.753 ljudi,
istega leta jih je kazen prestalo 3.234, na družbeno koristno delo, ki je do-
letelo črnoborzijance, razširjevalce lažnih vesti, brezdelneže, osebe, ki so
se vdajale igram na srečo, pijančevanju, prostituciji ipd., pa je bilo v tem
letu obsojenih 1.549 ljudi. Leta 1950 je kazen poboljševalnega dela pres-
tajalo 4.466 ljudi, 3.549 pa jo je prestalo, v istem letu jih je bilo na druž-
beno koristno delo obsojenih »samo« 80. Pri teh kaznih moramo upošte-
vati, da je bila dolžina njihovega trajanja precej različna, od nekaj dni do
dveh let, zato je tudi v tej delovni populaciji obstajala precejšnja fluktua-
cija (Mikola 2006, 23, 27, 30). Med navedene številke, ki jih je zbral Mikola,
pa seveda niso všteti vsi tisti, ki so bili obsojeni na dolgoletne kazni pri-
silnega dela, kot je bil primer nekaterih špekulantov iz okolice Vrhnike,
ki so dobili tudi desetletne kazni odvzema prostosti in prisilnega dela.
Zastavlja se vprašanje, kaj so zaostreni ukrepi na področju dodeljeva-
nja živilskih nakaznic in bonov za industrijsko blago v letu 1949 pomeni-
li za življenjski standard polproletarcev in njihovih družin. Enostavneje
rečeno, koliko se jim je zaposlitev izven domačega kmečkega gospodar-
stva pravzaprav splačala? Izpostavil sem kmeta iz Polšnika pri Litiji, ki je
bil hkrati zaposlen na železnici in leta 1951 ni mogel priti do živilskih na-
kaznic. Iz arhivskih dokumentov ni mogoče ugotoviti, ali je morda pre-
kinil delovno razmerje in se vsaj za nekaj časa posvetil kmetovanju. Pač
pa dokument za prej obravnavani primer upravnika Okrajnega kovinske-
ga in mizarskega podjetja Ig iz začetka leta 1951 eksplicitno navaja, da je
pustil službo prav zaradi tega, ker ni mogel dobiti živilskih nakaznic za
svoje družinske člane. Utemeljeno lahko sklepamo, da se je veliko tistih,
ki so glede na prej navedeno partijsko poročilo iz aprila 1950 odšli nazaj
na kmetije oziroma so izginili iz evidenc, za tak korak odločilo, ker niso
prišli do živilskih nakaznic. Polproletarcem so sicer tudi v primeru, da
niso bili upravičeni do živilskih nakaznic, načeloma pripadali industrij-
ski boni, npr. za obutev in tekstil, vendar ne prej kot po treh mesecih za-
poslitve pri posameznem podjetju (Čepič 1999b, 160). V vsakem primeru
jim je bilo dostopno tudi blago v prosti prodaji, vendar po višjih cenah in v
omejeni ponudbi. Socialno zavarovanje, ki je bilo takrat privilegij zaposle-
107
Neizpolnjevanje obveznosti iz naslova obveznega odkupa, utaje pridel-
kov ipd., kot smo videli že prej, je bilo nemalokrat povod za upravno ka-
znovanje s poboljševalnim delom. Populacija, ki je bila vključena v sistem
prisilnega dela v LRS, takrat ni bila majhna, zlasti če njen obseg primer-
jamo s takratnimi potrebami delovne sile. Leta 1949 je kazen poboljševal-
nega dela na podlagi sodne ali upravne kazni v LRS prestajalo 4.753 ljudi,
istega leta jih je kazen prestalo 3.234, na družbeno koristno delo, ki je do-
letelo črnoborzijance, razširjevalce lažnih vesti, brezdelneže, osebe, ki so
se vdajale igram na srečo, pijančevanju, prostituciji ipd., pa je bilo v tem
letu obsojenih 1.549 ljudi. Leta 1950 je kazen poboljševalnega dela pres-
tajalo 4.466 ljudi, 3.549 pa jo je prestalo, v istem letu jih je bilo na druž-
beno koristno delo obsojenih »samo« 80. Pri teh kaznih moramo upošte-
vati, da je bila dolžina njihovega trajanja precej različna, od nekaj dni do
dveh let, zato je tudi v tej delovni populaciji obstajala precejšnja fluktua-
cija (Mikola 2006, 23, 27, 30). Med navedene številke, ki jih je zbral Mikola,
pa seveda niso všteti vsi tisti, ki so bili obsojeni na dolgoletne kazni pri-
silnega dela, kot je bil primer nekaterih špekulantov iz okolice Vrhnike,
ki so dobili tudi desetletne kazni odvzema prostosti in prisilnega dela.
Zastavlja se vprašanje, kaj so zaostreni ukrepi na področju dodeljeva-
nja živilskih nakaznic in bonov za industrijsko blago v letu 1949 pomeni-
li za življenjski standard polproletarcev in njihovih družin. Enostavneje
rečeno, koliko se jim je zaposlitev izven domačega kmečkega gospodar-
stva pravzaprav splačala? Izpostavil sem kmeta iz Polšnika pri Litiji, ki je
bil hkrati zaposlen na železnici in leta 1951 ni mogel priti do živilskih na-
kaznic. Iz arhivskih dokumentov ni mogoče ugotoviti, ali je morda pre-
kinil delovno razmerje in se vsaj za nekaj časa posvetil kmetovanju. Pač
pa dokument za prej obravnavani primer upravnika Okrajnega kovinske-
ga in mizarskega podjetja Ig iz začetka leta 1951 eksplicitno navaja, da je
pustil službo prav zaradi tega, ker ni mogel dobiti živilskih nakaznic za
svoje družinske člane. Utemeljeno lahko sklepamo, da se je veliko tistih,
ki so glede na prej navedeno partijsko poročilo iz aprila 1950 odšli nazaj
na kmetije oziroma so izginili iz evidenc, za tak korak odločilo, ker niso
prišli do živilskih nakaznic. Polproletarcem so sicer tudi v primeru, da
niso bili upravičeni do živilskih nakaznic, načeloma pripadali industrij-
ski boni, npr. za obutev in tekstil, vendar ne prej kot po treh mesecih za-
poslitve pri posameznem podjetju (Čepič 1999b, 160). V vsakem primeru
jim je bilo dostopno tudi blago v prosti prodaji, vendar po višjih cenah in v
omejeni ponudbi. Socialno zavarovanje, ki je bilo takrat privilegij zaposle-
107
