Page 108 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 108
kmet, pol proletarec
nih v državnem sektorju in ki je krilo stroške za invalidnost, zdravljenje
in pokojnino, je gotovo predstavljalo motivacijo za zaposlitev izven kme-
tijstva. Čeprav sistem zagotovljene preskrbe od sredine leta 1949 ni delo-
val spodbudno za posameznike in posameznice, ki so kombinirali kme-
tovanje na domačih posestvih – posebej tistih, ki so bila večja od 2–3 ha,
in zunanjo zaposlitev, obstaja velika verjetnost, da so znali polproletar-
ci ugodnosti iz tega naslova tudi izsiliti. Delovne sile je v tistem času pri-
manjkovalo, zgoraj omenjeni dogodki v Hrastniku in Zagorju, čeprav ek-
splicitno ne omenjajo polproletarcev, dopuščajo ugibanje, da so v praksi
lokalne (partijske) oblasti in uprave podjetij morda pristale na kakšen
kompromis tudi, ko je šlo za take delavce.
Sistem živilskih in industrijskih nakaznic je v letih 1951–1953 odmi-
ral, obvezni odkup pa so opuščali v letih 1952–1953. Mogoče je sklepati, da
se je gmotni položaj polproletarcev izboljševal skupaj z odmiranjem siste-
ma preskrbe, kot je veljal v času prve petletke.
Sužnji zadruge?
Ključno vprašanje tukaj je, kaj je kolektivizacija v letih 1949–1952 v LRS
prinesla novega za ruralna gospodinjstva? Na primeru okolice Ljubljane
sem pokazal, da so se nekatere možnosti za podjetnost in podjetništvo,
kot so jih ljudje poznali iz predaprilske Jugoslavije, do leta 1949 najmanj
močno zožile. Govoril sem o odpravljanju zasebne trgovine, industrijskih
podjetij, mnogih storitvenih dejavnosti, zlasti pa večjega lastništva nad
zemljo in gozdovi. Toda po drugi strani sta obnova in industrializacija
države odprli vrsto novih priložnosti za zaposlitev ruralne delovne sile.
Za številna gospodinjstva v okolici Ljubljane ni bilo takoj po vojni prav
nič posebnega, če je del njihovih družinskih članov hodil v službo nekam
drugam. Ta pojav ni bil nov, z njim so si agrarni ekonomisti belili gla-
ve že v stari Jugoslaviji, ko so se zaradi tako obsežnega fenomena prvič
(in ne zadnjič) vprašali, kdo v Sloveniji sploh je kmet (Lazarević 2018a,
200). Ruralna sociologinja Ana Barbič je ocenila, da so si v Sloveniji po
vojni lahko našli zaposlitev vsi kmetje in kmetice, ki so si to želeli (1990,
255). Kot vse kaže, je bilo mogoče kapitalizmu sorodno podjetniško pra-
kso nadaljevati tudi po letu 1948 – tokrat v povsem novih okoliščinah,
kajti KPJ je na svojem 5. kongresu napovedala likvidacijo kapitalističnih
elementov na vasi (Čoh Kladnik 2012, 21). Videli smo, da je odbornik KLO
iz Borovnice delal na železnici, ob tem pa je imel v najemu zemljo in de-
lovno silo. Toda taki primeri so se v tistem času gibali nevarno blizu meje
108
nih v državnem sektorju in ki je krilo stroške za invalidnost, zdravljenje
in pokojnino, je gotovo predstavljalo motivacijo za zaposlitev izven kme-
tijstva. Čeprav sistem zagotovljene preskrbe od sredine leta 1949 ni delo-
val spodbudno za posameznike in posameznice, ki so kombinirali kme-
tovanje na domačih posestvih – posebej tistih, ki so bila večja od 2–3 ha,
in zunanjo zaposlitev, obstaja velika verjetnost, da so znali polproletar-
ci ugodnosti iz tega naslova tudi izsiliti. Delovne sile je v tistem času pri-
manjkovalo, zgoraj omenjeni dogodki v Hrastniku in Zagorju, čeprav ek-
splicitno ne omenjajo polproletarcev, dopuščajo ugibanje, da so v praksi
lokalne (partijske) oblasti in uprave podjetij morda pristale na kakšen
kompromis tudi, ko je šlo za take delavce.
Sistem živilskih in industrijskih nakaznic je v letih 1951–1953 odmi-
ral, obvezni odkup pa so opuščali v letih 1952–1953. Mogoče je sklepati, da
se je gmotni položaj polproletarcev izboljševal skupaj z odmiranjem siste-
ma preskrbe, kot je veljal v času prve petletke.
Sužnji zadruge?
Ključno vprašanje tukaj je, kaj je kolektivizacija v letih 1949–1952 v LRS
prinesla novega za ruralna gospodinjstva? Na primeru okolice Ljubljane
sem pokazal, da so se nekatere možnosti za podjetnost in podjetništvo,
kot so jih ljudje poznali iz predaprilske Jugoslavije, do leta 1949 najmanj
močno zožile. Govoril sem o odpravljanju zasebne trgovine, industrijskih
podjetij, mnogih storitvenih dejavnosti, zlasti pa večjega lastništva nad
zemljo in gozdovi. Toda po drugi strani sta obnova in industrializacija
države odprli vrsto novih priložnosti za zaposlitev ruralne delovne sile.
Za številna gospodinjstva v okolici Ljubljane ni bilo takoj po vojni prav
nič posebnega, če je del njihovih družinskih članov hodil v službo nekam
drugam. Ta pojav ni bil nov, z njim so si agrarni ekonomisti belili gla-
ve že v stari Jugoslaviji, ko so se zaradi tako obsežnega fenomena prvič
(in ne zadnjič) vprašali, kdo v Sloveniji sploh je kmet (Lazarević 2018a,
200). Ruralna sociologinja Ana Barbič je ocenila, da so si v Sloveniji po
vojni lahko našli zaposlitev vsi kmetje in kmetice, ki so si to želeli (1990,
255). Kot vse kaže, je bilo mogoče kapitalizmu sorodno podjetniško pra-
kso nadaljevati tudi po letu 1948 – tokrat v povsem novih okoliščinah,
kajti KPJ je na svojem 5. kongresu napovedala likvidacijo kapitalističnih
elementov na vasi (Čoh Kladnik 2012, 21). Videli smo, da je odbornik KLO
iz Borovnice delal na železnici, ob tem pa je imel v najemu zemljo in de-
lovno silo. Toda taki primeri so se v tistem času gibali nevarno blizu meje
108
