Page 116 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 116
kmet, pol proletarec
govem sicer ni bilo izgledov, je pa imel predsednik tukajšnje zadruge staž
kandidata za članstvo v partiji.
Zanimivost KOZ Matije Gubca je bila tudi v tem, da je bil njen član
pomemben bivši vaški mogotec. Ne vemo sicer zanesljivo, kakšen vpliv je
imel leta 1949, toda tovariš Š. je bil med okupacijo župan, še prej pa go-
stilničar, trgovec z vinom in lesom. Njegov vzpon se je verjetno začel oko-
li leta 1912, odkar po lastnih besedah ni več veliko hodil na polje. Tov. Š.
in njegova žena sta od nekdaj zaposlovala hlapce in dekle, ki so jedli v lo-
čenih prostorih ter slabšo hrano. Svojim otrokom je sezidal hiše, eno pa
je gradil prav v tistem času. Na njegovem domu je stanovala zadružna ra-
čunovodkinja, ki ji je za najemnino in hrano mesečno računal 1.500 din,
menda dražje kot v mestu. Do nedavnega je imel zaposleno tudi služki-
njo, ki je bila tudi članica zadruge, ker pa v njej ni bila enakopravna, jo je
zapustila. Na zadružnem sestanku je Š. povedal, da ni proti zadrugi, da
pa »mora oblast nuditi več, kakor pa do sedaj«. Upravni odbor zadruge
ga je v času aktivistovega obiska imenoval za »magazinarja«. Z eno bese-
do, tov. Š. je poosebljal prav vse, proti čemur je na podeželju takrat nasto-
pila revolucija. Iz teh dokumentov sicer ne izvemo, kakšna je bila njego-
va kasnejša usoda. Vsekakor je izgubil politično moč (župan), ni imel več
gostilne (saj je bil bivši gostilničar), še vedno pa je lahko najemal delovno
silo in gradil za svoje otroke. Revolucija mu je precej »pristrigla peruti«,
čeprav ne povsem. Za služkinjo, ki je zadrugo zapustila, najbrž premalo.
Ne tvegam veliko, če iz tega in drugih sorodnih primerov sklepam, da je
razmerje gospodar – hlapec oziroma dekla, tolikokrat prekleto v sloven-
ski književnosti od 19. stoletja dalje, morda izumiralo počasneje, kot bi si
utegnili misliti. Res pa je, da je imela služkinja zdaj veliko več priložnosti,
da se je osvobodila primitivnega patriarhalnega gospostva in si pač poi-
skala delo nekje drugje. Emancipatorična razsežnost ljudske revolucije se
je najstvarneje pokazala prav ob takih priložnostih.
Za že omenjeno KOZ Črnuče poročilo za leto 1949 omenja manj pret-
resljive vesti. Z eno izjemo, okoliški zasebni kmetje so se takrat pričeli iz-
ogibati zadružnikov, hkrati pa jih je zanimalo, kako jim delo napreduje in
kako so oskrbljeni s potrošnim blagom. Sicer pa je zadruga setveni plan iz-
polnila v 100 % in takrat zanesljivo ni sodila med problematične primere,
ki so terjali gasilske akcije družbenih organizacij. Drugače kot v Svetjah
iz dokumentov izvemo, da jim je tukaj do leta 1950 uspelo vzpostaviti bri-
gadni sistem ter obračunavanje dela po normah (ZAL, 31/9 OLO LJO, 107,
233, Zapisnik ob pregledu KDZ Črnuče, 16. maj 1950). Razen tega, da za-
116
govem sicer ni bilo izgledov, je pa imel predsednik tukajšnje zadruge staž
kandidata za članstvo v partiji.
Zanimivost KOZ Matije Gubca je bila tudi v tem, da je bil njen član
pomemben bivši vaški mogotec. Ne vemo sicer zanesljivo, kakšen vpliv je
imel leta 1949, toda tovariš Š. je bil med okupacijo župan, še prej pa go-
stilničar, trgovec z vinom in lesom. Njegov vzpon se je verjetno začel oko-
li leta 1912, odkar po lastnih besedah ni več veliko hodil na polje. Tov. Š.
in njegova žena sta od nekdaj zaposlovala hlapce in dekle, ki so jedli v lo-
čenih prostorih ter slabšo hrano. Svojim otrokom je sezidal hiše, eno pa
je gradil prav v tistem času. Na njegovem domu je stanovala zadružna ra-
čunovodkinja, ki ji je za najemnino in hrano mesečno računal 1.500 din,
menda dražje kot v mestu. Do nedavnega je imel zaposleno tudi služki-
njo, ki je bila tudi članica zadruge, ker pa v njej ni bila enakopravna, jo je
zapustila. Na zadružnem sestanku je Š. povedal, da ni proti zadrugi, da
pa »mora oblast nuditi več, kakor pa do sedaj«. Upravni odbor zadruge
ga je v času aktivistovega obiska imenoval za »magazinarja«. Z eno bese-
do, tov. Š. je poosebljal prav vse, proti čemur je na podeželju takrat nasto-
pila revolucija. Iz teh dokumentov sicer ne izvemo, kakšna je bila njego-
va kasnejša usoda. Vsekakor je izgubil politično moč (župan), ni imel več
gostilne (saj je bil bivši gostilničar), še vedno pa je lahko najemal delovno
silo in gradil za svoje otroke. Revolucija mu je precej »pristrigla peruti«,
čeprav ne povsem. Za služkinjo, ki je zadrugo zapustila, najbrž premalo.
Ne tvegam veliko, če iz tega in drugih sorodnih primerov sklepam, da je
razmerje gospodar – hlapec oziroma dekla, tolikokrat prekleto v sloven-
ski književnosti od 19. stoletja dalje, morda izumiralo počasneje, kot bi si
utegnili misliti. Res pa je, da je imela služkinja zdaj veliko več priložnosti,
da se je osvobodila primitivnega patriarhalnega gospostva in si pač poi-
skala delo nekje drugje. Emancipatorična razsežnost ljudske revolucije se
je najstvarneje pokazala prav ob takih priložnostih.
Za že omenjeno KOZ Črnuče poročilo za leto 1949 omenja manj pret-
resljive vesti. Z eno izjemo, okoliški zasebni kmetje so se takrat pričeli iz-
ogibati zadružnikov, hkrati pa jih je zanimalo, kako jim delo napreduje in
kako so oskrbljeni s potrošnim blagom. Sicer pa je zadruga setveni plan iz-
polnila v 100 % in takrat zanesljivo ni sodila med problematične primere,
ki so terjali gasilske akcije družbenih organizacij. Drugače kot v Svetjah
iz dokumentov izvemo, da jim je tukaj do leta 1950 uspelo vzpostaviti bri-
gadni sistem ter obračunavanje dela po normah (ZAL, 31/9 OLO LJO, 107,
233, Zapisnik ob pregledu KDZ Črnuče, 16. maj 1950). Razen tega, da za-
116
