Page 115 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 115
Rdeče klasje
Iz njegovega pisanja je razvidno, da so ga lokalni kmetje s svojo od-
rezavostjo, aroganco in odkritim norčevanjem spravili ob živce. Najprej
je opazil, da so zadružni prašiči bistveno manj obilni od tistih, ki so jih
gojili v ohišnicah. Pojasnili so mu, da prvi nočejo jesti. Kmetje so pamet-
ni ljudje in se znajo imenitno norčevati (Lenin 1947, 97). Zadruga je imela
skupaj kar 45 glav živine, vendar jih niso vzdrževali v skupnih hlevih. En
kmet je aktivistu pojasnil, da je to zato, da njegova žena »ne bo hodila k
sosedovim molst«. Drugi pa so rekli, da je vseeno, kje je živina. Za mleko
niso vodili nobenih evidenc. Vsakdo je oddajal, kolikor je hotel. Aktivist
jim je jezno povedal in ponovil opozorila OLO, da jim v tem primeru dr-
žava ne bo šla več na roke, ampak da se jih bo obremenjevalo tako kot pri-
vatnike. Bile pa so še druge težave. Konj so imeli za lastne potrebe preveč,
zato so nekateri člani zadruge opravljali donosne prevozniške storitve za
Gradis in papirnico Goričane. Zaradi tega so nastali tudi notranji prepiri,
ker so enemu prevozniku v zadrugi razdrli preugodno pogodbo, po kateri
je lahko obdržal 70 % zaslužka, drugo pa naj bi ostalo zadrugi. Aktivist si
je ustvaril vtis, da tukajšnji zadružniki državi dajejo le, kar morajo, »vse
ostalo pa prodajajo po raznih kanalih«. To je bila edina smiselna razlaga,
kajti skoraj vsi gospodarji naj bi za svoje sinove in hčere gradili nove hiše,
na sestankih pa so se pritoževali, da nimajo nobenih dohodkov. Na ban-
ki naj bi imeli 80.000 din dobroimetja, ki bi ga lahko kadar koli razdelili
med zadružnike. Zadruga je vsaj pri nekaterih proizvodih izpolnila obve-
znosti in gospodarska poslopja so bila vzorno urejena. Toda ni imela bri-
gadirjev, tj. delovodij, ki bi koordinirali delo članov več kmečkih družin,
ker to nihče ni hotel biti. »Vsak gospodar je do sedaj delal na svojem bi-
všem posestvu, če ni mogel sam obdelati, je najel delovno silo, ter isto pla-
čal vsak sam.« Kmetje so bili mnenja, da je najbolje, »če dela vsak na svo-
jem, ker na ta način najlažje opravijo delo« (ZAL, 31/9 OLO LJO, 107, 233,
Poročilo iz KOZ Matije Gubca, 2 ). Aktivistu so odgovorili, da mislijo na-
daljevati s tako organizacijo dela, on pa jim je povedal, da država take za-
druge ne potrebuje, češ da so »kulaško in profitersko nastrojeni«. Kmetje
so mu na to odgovorili, da so v zadrugo šli zato, ker so morali prej plačeva-
ti visoke davke, aktivisti pa so jim obljubljali, da v zadrugah le-teh ni tre-
ba plačevati. Kljub temu pa so jih terjali za davek za leto 1948, in tistim, ki
ga niso plačali, so zarubili kolesa, radijske aparate ipd. Aktivist je ocenje-
val, da je glavna težava zadruge v tem, ker je nastajala po svoje in ni bila
deležna pozornosti Partije. Za širjenje partijskega članstva tukaj po nje-
115
Iz njegovega pisanja je razvidno, da so ga lokalni kmetje s svojo od-
rezavostjo, aroganco in odkritim norčevanjem spravili ob živce. Najprej
je opazil, da so zadružni prašiči bistveno manj obilni od tistih, ki so jih
gojili v ohišnicah. Pojasnili so mu, da prvi nočejo jesti. Kmetje so pamet-
ni ljudje in se znajo imenitno norčevati (Lenin 1947, 97). Zadruga je imela
skupaj kar 45 glav živine, vendar jih niso vzdrževali v skupnih hlevih. En
kmet je aktivistu pojasnil, da je to zato, da njegova žena »ne bo hodila k
sosedovim molst«. Drugi pa so rekli, da je vseeno, kje je živina. Za mleko
niso vodili nobenih evidenc. Vsakdo je oddajal, kolikor je hotel. Aktivist
jim je jezno povedal in ponovil opozorila OLO, da jim v tem primeru dr-
žava ne bo šla več na roke, ampak da se jih bo obremenjevalo tako kot pri-
vatnike. Bile pa so še druge težave. Konj so imeli za lastne potrebe preveč,
zato so nekateri člani zadruge opravljali donosne prevozniške storitve za
Gradis in papirnico Goričane. Zaradi tega so nastali tudi notranji prepiri,
ker so enemu prevozniku v zadrugi razdrli preugodno pogodbo, po kateri
je lahko obdržal 70 % zaslužka, drugo pa naj bi ostalo zadrugi. Aktivist si
je ustvaril vtis, da tukajšnji zadružniki državi dajejo le, kar morajo, »vse
ostalo pa prodajajo po raznih kanalih«. To je bila edina smiselna razlaga,
kajti skoraj vsi gospodarji naj bi za svoje sinove in hčere gradili nove hiše,
na sestankih pa so se pritoževali, da nimajo nobenih dohodkov. Na ban-
ki naj bi imeli 80.000 din dobroimetja, ki bi ga lahko kadar koli razdelili
med zadružnike. Zadruga je vsaj pri nekaterih proizvodih izpolnila obve-
znosti in gospodarska poslopja so bila vzorno urejena. Toda ni imela bri-
gadirjev, tj. delovodij, ki bi koordinirali delo članov več kmečkih družin,
ker to nihče ni hotel biti. »Vsak gospodar je do sedaj delal na svojem bi-
všem posestvu, če ni mogel sam obdelati, je najel delovno silo, ter isto pla-
čal vsak sam.« Kmetje so bili mnenja, da je najbolje, »če dela vsak na svo-
jem, ker na ta način najlažje opravijo delo« (ZAL, 31/9 OLO LJO, 107, 233,
Poročilo iz KOZ Matije Gubca, 2 ). Aktivistu so odgovorili, da mislijo na-
daljevati s tako organizacijo dela, on pa jim je povedal, da država take za-
druge ne potrebuje, češ da so »kulaško in profitersko nastrojeni«. Kmetje
so mu na to odgovorili, da so v zadrugo šli zato, ker so morali prej plačeva-
ti visoke davke, aktivisti pa so jim obljubljali, da v zadrugah le-teh ni tre-
ba plačevati. Kljub temu pa so jih terjali za davek za leto 1948, in tistim, ki
ga niso plačali, so zarubili kolesa, radijske aparate ipd. Aktivist je ocenje-
val, da je glavna težava zadruge v tem, ker je nastajala po svoje in ni bila
deležna pozornosti Partije. Za širjenje partijskega članstva tukaj po nje-
115
