Page 112 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 112
kmet, pol proletarec
Kako je do tega prišlo? Temeljni zakon o kmetijskih zadrugah iz leta
1949 je izhajal iz slovenske in jugoslovanske stvarnosti, ki se je v pogledu
lastništva nad zemljo močno razlikovala od sovjetske. Medtem ko je ok-
tobrska revolucija avtorizirala kmečko zaseganje zemlje veleposestnikov
in krone tako, da je le-to v celoti podržavila (Lenin 2017, 177–184), je jugo-
slovanska revolucija ohranila zasebno lastnino nad zemljo, razlastila ali
zaplenila pa je zemljišča velikih posesti, od katerih je določen del prepus-
tila v trajno lastnino majhnim kmetom. Posebnost jugoslovanskega »kol-
hoza« je bila namreč v veliki večini primerov ta, da je ohranjala kmečko
lastništvo nad zemljo tudi potem, ko so kmetje vstopili v zadrugo. Še več,
kmetje člani KOZ/KDZ so bili upravičeni do zakupnine (prvi tip) ali obre-
sti (drugi tip). Pri tretjem tipu so se zakupnini in obrestim kmetje odpove-
dali, ohranili pa so lastništvo nad zemljo, le pri četrtem tipu so lastništvo
nad zemljo prenesli na zadrugo (Temeljni zakon o kmetijskih zadrugah
1949, čl. 62). Čepič sicer ugotavlja, da se kmetom, ki so v zadrugo vloži-
li nad 8 ha, zakupnina v praksi sploh ni izplačevala. Slovenija je bila edi-
na republika, kjer so popolnoma prevladovale zadruge prvega tipa (262 od
381 v letu 1951). Na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini, Makedoniji in Črni
Gori jih je bilo največ tretjega tipa, v Srbiji pa drugega (Čepič 1999a, 184
in 186). Po sovjetskem zgledu pa so kmetje v jugoslovanskih KDZ poleg
hiše in najnujnejših poslopij, orodij in nekaj živine ter neomejenega šte-
vila perutnine smeli obdržali še do 1 ha zemlje. Temu se je reklo »ohišje«
(Temeljni zakon o kmetijskih zadrugah 1949, čl. 64). Med manj prijetne
vstopne pogoje pa je spadal ta, da so morali v trajno lastništvo prepusti-
ti vsa preostala poslopja, živino in stroje. Tega tudi ob morebitnem izsto-
pu ne bi smeli dobiti nazaj, res pa je, da jim je bila za to priznana odško-
dnina (67. čl.) Zakon je nadalje varoval prostovoljno načelo vključevanja,
saj je za vse tiste, ki bi z nasiljem, grožnjami ali kakor koli drugače priga-
njali k pristopu k zadrugi, predvideval kazen s poboljševalnim delom ali z
odvzemom prostosti do enega leta (116. čl.) Pazljivi bralci zakona pa ver-
jetno niso spregledali, da so bile bistveno hujše kazni predvidene za raz-
lična dejanja proti zadrugam, v hujših primerih vključno s smrtno kazni-
jo in zaplembo premoženja (111. čl.)
KDZ so morale delovati na podlagi svojega gospodarskega plana, ki
je bil sestavni del gospodarskega plana okrajne zveze kmetijskih zadrug,
preko njega pa je bil zvezan z državnim gospodarskim planom (Temeljni
zakon o kmetijskih zadrugah 1949, čl. 16 in 17). Na podoben način so bili v
tistih letih z državnim planom zvezani tudi privatni kmetje, vendar pre-
112
Kako je do tega prišlo? Temeljni zakon o kmetijskih zadrugah iz leta
1949 je izhajal iz slovenske in jugoslovanske stvarnosti, ki se je v pogledu
lastništva nad zemljo močno razlikovala od sovjetske. Medtem ko je ok-
tobrska revolucija avtorizirala kmečko zaseganje zemlje veleposestnikov
in krone tako, da je le-to v celoti podržavila (Lenin 2017, 177–184), je jugo-
slovanska revolucija ohranila zasebno lastnino nad zemljo, razlastila ali
zaplenila pa je zemljišča velikih posesti, od katerih je določen del prepus-
tila v trajno lastnino majhnim kmetom. Posebnost jugoslovanskega »kol-
hoza« je bila namreč v veliki večini primerov ta, da je ohranjala kmečko
lastništvo nad zemljo tudi potem, ko so kmetje vstopili v zadrugo. Še več,
kmetje člani KOZ/KDZ so bili upravičeni do zakupnine (prvi tip) ali obre-
sti (drugi tip). Pri tretjem tipu so se zakupnini in obrestim kmetje odpove-
dali, ohranili pa so lastništvo nad zemljo, le pri četrtem tipu so lastništvo
nad zemljo prenesli na zadrugo (Temeljni zakon o kmetijskih zadrugah
1949, čl. 62). Čepič sicer ugotavlja, da se kmetom, ki so v zadrugo vloži-
li nad 8 ha, zakupnina v praksi sploh ni izplačevala. Slovenija je bila edi-
na republika, kjer so popolnoma prevladovale zadruge prvega tipa (262 od
381 v letu 1951). Na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini, Makedoniji in Črni
Gori jih je bilo največ tretjega tipa, v Srbiji pa drugega (Čepič 1999a, 184
in 186). Po sovjetskem zgledu pa so kmetje v jugoslovanskih KDZ poleg
hiše in najnujnejših poslopij, orodij in nekaj živine ter neomejenega šte-
vila perutnine smeli obdržali še do 1 ha zemlje. Temu se je reklo »ohišje«
(Temeljni zakon o kmetijskih zadrugah 1949, čl. 64). Med manj prijetne
vstopne pogoje pa je spadal ta, da so morali v trajno lastništvo prepusti-
ti vsa preostala poslopja, živino in stroje. Tega tudi ob morebitnem izsto-
pu ne bi smeli dobiti nazaj, res pa je, da jim je bila za to priznana odško-
dnina (67. čl.) Zakon je nadalje varoval prostovoljno načelo vključevanja,
saj je za vse tiste, ki bi z nasiljem, grožnjami ali kakor koli drugače priga-
njali k pristopu k zadrugi, predvideval kazen s poboljševalnim delom ali z
odvzemom prostosti do enega leta (116. čl.) Pazljivi bralci zakona pa ver-
jetno niso spregledali, da so bile bistveno hujše kazni predvidene za raz-
lična dejanja proti zadrugam, v hujših primerih vključno s smrtno kazni-
jo in zaplembo premoženja (111. čl.)
KDZ so morale delovati na podlagi svojega gospodarskega plana, ki
je bil sestavni del gospodarskega plana okrajne zveze kmetijskih zadrug,
preko njega pa je bil zvezan z državnim gospodarskim planom (Temeljni
zakon o kmetijskih zadrugah 1949, čl. 16 in 17). Na podoben način so bili v
tistih letih z državnim planom zvezani tudi privatni kmetje, vendar pre-
112
