Page 114 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 114
kmet, pol proletarec
druga v Šmarju pri Ljubljani je že danes med gospodarsko najmočnejšimi
v Sloveniji« 1949, 3).
Dokumenti o kolektivizaciji na območju OLO Ljubljana – okolica po-
nujajo še več pojasnil, zakaj, v kakšnih okoliščinah in pod kakšnimi pogo-
ji so kmetje pristopili v delovne zadruge. V nekaterih primerih so to sto-
rili tako rekoč iz dolžnosti. Predsednik KLO Ig je npr. prenesel navodilo,
ki ga je dobil na OLO, da morajo vsi borci v zadrugo. In so šli. Le kako naj
bi bivši partizani ravnali drugače? Zlasti v okolju, kjer velik del prebival-
stva zaradi medvojnih in povojnih dogodkov novi oblasti zanesljivo ni bil
naklonjen, če že ne sovražen. Kdo pa bo vstopil v zadrugo, če ne oni? V
Iški vasi so kmetom tudi odkrito grozili. M. P., bivša borka NOV in člani-
ca partije, se je leta 1952 spominjala, da je ljudem celo rekla, da bodo iz-
seljeni, če ne pristopijo k zadrugi. »Samo da bi jih dobili čim več,« je do-
dala. Tako naj bi ravnala po direktivi okrajnih aktivistov, verjetno ljudi,
ki jih je na teren pošiljala okrajna partijska kmečka komisija (ZAL, 31/9
OLO LJO, 28, 40, Politična in gospodarska analiza področja KLO Ig pri
Ljubljani, 1952).
Poleg takih primerov, kakršne za drugod po Sloveniji obilno navaja
v svoji študiji tudi Mateja Čoh Kladnik (2012, 79), pa je razvidno, da so v
okolici Ljubljane kmetje oblasti in partiji za vstop postavljali tudi določe-
ne pogoje . V KOZ Črnuče so leta 1949 očitno uspeli izsiliti odstop pred-
sednika zadruge. Kmetje so tam govorili, da ne gredo v zadrugo, dok-
ler bo njen predsednik kmet z najslabšim gospodarstvom, ki tudi ni bil
organizacijsko sposoben (ZAL, 31/9 OLO LJO, 107, 233, Poročilo iz KOZ
Črnuče, 2). Bistveno več pa so si takrat izposlovali zadružniki iz KOZ
Matije Gubca iz Svetij pri Medvodah. OLO jim je namreč dovolil, da so
dali živino in stroje zadrugi v najem, tako kot zemljo, kar je pomenilo, da
bi vse to lahko v primeru izstopa dobili nazaj. To je bilo sicer protizako-
nito, a kmetje so nedvomno poznali šibke točke oblasti (ZAL, 31/9 OLO
LJO, 107, 233, Poročilo iz KOZ Matije Gubca, 3). Najbrž so od začetka ra-
čunali, da se bo lokalna oblast požvižgala na zakon, če bo lahko prika-
zala napredovanje kmečkega delovnega zadružništva, višje ravni oblasti
pa bodo iz istega razloga pogledale stran. KOZ Matije Gubca je bila hkra-
ti eden izmed neredkih lokalnih primerov, kjer so si kmetje uredili delov-
no zadrugo po lastnih merilih in potrebah. V poročilu o tej zadrugi sicer
ni navedeno, za koga je bilo napisano, a je iz vsebine jasno, da ga je sesta-
vil partijski aktivist, ki ga je najverjetneje tja poslala okrajna kmečka ko-
misija, podpisale pa so ga tri osebe.
114
druga v Šmarju pri Ljubljani je že danes med gospodarsko najmočnejšimi
v Sloveniji« 1949, 3).
Dokumenti o kolektivizaciji na območju OLO Ljubljana – okolica po-
nujajo še več pojasnil, zakaj, v kakšnih okoliščinah in pod kakšnimi pogo-
ji so kmetje pristopili v delovne zadruge. V nekaterih primerih so to sto-
rili tako rekoč iz dolžnosti. Predsednik KLO Ig je npr. prenesel navodilo,
ki ga je dobil na OLO, da morajo vsi borci v zadrugo. In so šli. Le kako naj
bi bivši partizani ravnali drugače? Zlasti v okolju, kjer velik del prebival-
stva zaradi medvojnih in povojnih dogodkov novi oblasti zanesljivo ni bil
naklonjen, če že ne sovražen. Kdo pa bo vstopil v zadrugo, če ne oni? V
Iški vasi so kmetom tudi odkrito grozili. M. P., bivša borka NOV in člani-
ca partije, se je leta 1952 spominjala, da je ljudem celo rekla, da bodo iz-
seljeni, če ne pristopijo k zadrugi. »Samo da bi jih dobili čim več,« je do-
dala. Tako naj bi ravnala po direktivi okrajnih aktivistov, verjetno ljudi,
ki jih je na teren pošiljala okrajna partijska kmečka komisija (ZAL, 31/9
OLO LJO, 28, 40, Politična in gospodarska analiza področja KLO Ig pri
Ljubljani, 1952).
Poleg takih primerov, kakršne za drugod po Sloveniji obilno navaja
v svoji študiji tudi Mateja Čoh Kladnik (2012, 79), pa je razvidno, da so v
okolici Ljubljane kmetje oblasti in partiji za vstop postavljali tudi določe-
ne pogoje . V KOZ Črnuče so leta 1949 očitno uspeli izsiliti odstop pred-
sednika zadruge. Kmetje so tam govorili, da ne gredo v zadrugo, dok-
ler bo njen predsednik kmet z najslabšim gospodarstvom, ki tudi ni bil
organizacijsko sposoben (ZAL, 31/9 OLO LJO, 107, 233, Poročilo iz KOZ
Črnuče, 2). Bistveno več pa so si takrat izposlovali zadružniki iz KOZ
Matije Gubca iz Svetij pri Medvodah. OLO jim je namreč dovolil, da so
dali živino in stroje zadrugi v najem, tako kot zemljo, kar je pomenilo, da
bi vse to lahko v primeru izstopa dobili nazaj. To je bilo sicer protizako-
nito, a kmetje so nedvomno poznali šibke točke oblasti (ZAL, 31/9 OLO
LJO, 107, 233, Poročilo iz KOZ Matije Gubca, 3). Najbrž so od začetka ra-
čunali, da se bo lokalna oblast požvižgala na zakon, če bo lahko prika-
zala napredovanje kmečkega delovnega zadružništva, višje ravni oblasti
pa bodo iz istega razloga pogledale stran. KOZ Matije Gubca je bila hkra-
ti eden izmed neredkih lokalnih primerov, kjer so si kmetje uredili delov-
no zadrugo po lastnih merilih in potrebah. V poročilu o tej zadrugi sicer
ni navedeno, za koga je bilo napisano, a je iz vsebine jasno, da ga je sesta-
vil partijski aktivist, ki ga je najverjetneje tja poslala okrajna kmečka ko-
misija, podpisale pa so ga tri osebe.
114
