Page 111 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 111
Rdeče klasje
KDZ v Sloveniji je bilo sicer v goriškem okraju – 37, sledil je ljutomerski
okraj, kjer jih je bilo 36. Od sredine leta 1952 se je pričelo množično izsto-
panje kmečkih družin iz KDZ in leta 1954 jih je bilo v LRS vsega skupaj
samo še 43. Po uradni razlagi iz druge polovice 50. let so oblasti do sredine
leta 1951 prišle do spoznanja, da je bil ob skromnem porastu KDZ hektar-
ski donos v zasebnem sektorju višji kot pri zadružnem, zato je sredi leta
1952 prišlo do prvih »reorganizacij« KDZ na pasivnih področjih, leta 1953
pa še pri vseh ostalih. Znaten del preživelih KDZ (43 leta 1954) je bil »reor-
ganiziran« oziroma likvidiran v letu 1955 (Bokovoy 1998, 147–148; Čepič
1999a, 183–187; Čepič 2005a, 937–938; Goršič 1954, 10; Veselinov 1987, 37;
Vučković idr. 1957, II, 1188; »V Sloveniji 285 obdelovalnih zadrug« 1949,
1). V pričujoči raziskavi sem upošteval poročila o 7 KOZ/KDZ z območja
OLO Ljubljana – okolica.
Izjemno nizko število kolektiviziranih kmečkih gospodarstev v prvi
vrsti pomeni, da se KDZ nikoli v času svojega obstoja na ozemlju LRS, ne
glede na napore in raznovrstne ukrepe ter pritiske oblasti, in ob upošte-
vanju nekaterih lokalnih odstopanj (na primer Ljubljana – mesto 1949),
niso uveljavile kot resna alternativa utečenim poslovnim modelom kmeč-
kih gospodarstev. Čeprav v resnici nimam razlogov, da ne bi verjel, da
so tudi na tem področju obstajale nekatere zgodbe z najmanj obetavni-
mi začetki, o katerih je leta 1949 tako rad poročal Slovenski poročevalec,
dokumenti z območja OLO Ljubljana – okolica, še zlasti pa pravkar pov-
zeti trendi razvoja KDZ vendarle jasno izkazujejo, da so kmetje tovrstni
model na različne načine v veliki večini zavračali, partija pa je od projek-
ta nazadnje odstopila. Gradivo na temo KDZ iz okolice Ljubljane v letih
1949–1952 na splošno govori o tem, da kmetje takih gospodarskih oblik
niso zavrnili samo s tem, da se vanje preprosto niso vključili – oziroma se
niso pustili vključiti –, temveč, da so v novih kolektivnih gospodarstvih
v mnogih primerih vztrajali z življenjem in gospodarjenjem po starem.
Najbolje so to v poročilu opisali predstavniki OLO Ljubljana – okolica
leta 1951, ki jim je tamkajšnji IO naložil izredni pregled razpadajoče KDZ
Brest na Ljubljanskem barju: »Zadružniki si pravzaprav večino dohodkov
ustvarijo na ohišnicah, ki je za njih postala zadruga, zadruga pa igra vlo-
go ohišnice« (ZAL, 31/9 OLO LJO, 106, 213, Poročilo o izrednem pregle-
du KDZ Ljubo Šercer Brest, 8. februar 1951, 4). Eva Premrl, ki je v okviru
predmeta Socialna zgodovina opravljala raziskavo na prav tem gradivu,
celo ugotavlja, da je bila taka zadruga pravzaprav ena oblika integrirane
kmečke ekonomije, čeprav to ni bil njen namen (Kovač idr. 2021, 16).
111
KDZ v Sloveniji je bilo sicer v goriškem okraju – 37, sledil je ljutomerski
okraj, kjer jih je bilo 36. Od sredine leta 1952 se je pričelo množično izsto-
panje kmečkih družin iz KDZ in leta 1954 jih je bilo v LRS vsega skupaj
samo še 43. Po uradni razlagi iz druge polovice 50. let so oblasti do sredine
leta 1951 prišle do spoznanja, da je bil ob skromnem porastu KDZ hektar-
ski donos v zasebnem sektorju višji kot pri zadružnem, zato je sredi leta
1952 prišlo do prvih »reorganizacij« KDZ na pasivnih področjih, leta 1953
pa še pri vseh ostalih. Znaten del preživelih KDZ (43 leta 1954) je bil »reor-
ganiziran« oziroma likvidiran v letu 1955 (Bokovoy 1998, 147–148; Čepič
1999a, 183–187; Čepič 2005a, 937–938; Goršič 1954, 10; Veselinov 1987, 37;
Vučković idr. 1957, II, 1188; »V Sloveniji 285 obdelovalnih zadrug« 1949,
1). V pričujoči raziskavi sem upošteval poročila o 7 KOZ/KDZ z območja
OLO Ljubljana – okolica.
Izjemno nizko število kolektiviziranih kmečkih gospodarstev v prvi
vrsti pomeni, da se KDZ nikoli v času svojega obstoja na ozemlju LRS, ne
glede na napore in raznovrstne ukrepe ter pritiske oblasti, in ob upošte-
vanju nekaterih lokalnih odstopanj (na primer Ljubljana – mesto 1949),
niso uveljavile kot resna alternativa utečenim poslovnim modelom kmeč-
kih gospodarstev. Čeprav v resnici nimam razlogov, da ne bi verjel, da
so tudi na tem področju obstajale nekatere zgodbe z najmanj obetavni-
mi začetki, o katerih je leta 1949 tako rad poročal Slovenski poročevalec,
dokumenti z območja OLO Ljubljana – okolica, še zlasti pa pravkar pov-
zeti trendi razvoja KDZ vendarle jasno izkazujejo, da so kmetje tovrstni
model na različne načine v veliki večini zavračali, partija pa je od projek-
ta nazadnje odstopila. Gradivo na temo KDZ iz okolice Ljubljane v letih
1949–1952 na splošno govori o tem, da kmetje takih gospodarskih oblik
niso zavrnili samo s tem, da se vanje preprosto niso vključili – oziroma se
niso pustili vključiti –, temveč, da so v novih kolektivnih gospodarstvih
v mnogih primerih vztrajali z življenjem in gospodarjenjem po starem.
Najbolje so to v poročilu opisali predstavniki OLO Ljubljana – okolica
leta 1951, ki jim je tamkajšnji IO naložil izredni pregled razpadajoče KDZ
Brest na Ljubljanskem barju: »Zadružniki si pravzaprav večino dohodkov
ustvarijo na ohišnicah, ki je za njih postala zadruga, zadruga pa igra vlo-
go ohišnice« (ZAL, 31/9 OLO LJO, 106, 213, Poročilo o izrednem pregle-
du KDZ Ljubo Šercer Brest, 8. februar 1951, 4). Eva Premrl, ki je v okviru
predmeta Socialna zgodovina opravljala raziskavo na prav tem gradivu,
celo ugotavlja, da je bila taka zadruga pravzaprav ena oblika integrirane
kmečke ekonomije, čeprav to ni bil njen namen (Kovač idr. 2021, 16).
111
