Page 113 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 113
Rdeče klasje
ko svojih KLO, ki jim je proizvodni plan (npr. po kilogramih mesa, žita, li-
trih mleka itd.) naložil OLO.
Čeprav je Temeljni zakon o kmetijskih zadrugah iz 6. junija 1949 va-
roval ali vsaj upošteval zasebno lastnino zemlje, drugih nepremičnin
in inventarja, je Slovenski poročevalec že slab mesec kasneje zabeležil, da
kmetje tega niso nujno tako razumeli: »V naših novih obdelovalnih za-
drugah naletimo na posamezne kmete, ki so pod vplivom sovražne pro-
pagande vstopili v zadrugo s hromečim občutkom, da so vse ‘izgubili‘, ko
so podpisali pristopno izjavo« (»Dobra organizacija je jamstvo za napre-
dek obdelovalne zadruge« 1949, 1). Kardelj deset let kasneje glavnega raz-
loga za tovrstne občutke ni več pripisoval sovražni propagandi. Za kmete,
ki so prej 150 let živeli v kapitalizmu in bili vajeni vse presojati iz »eko-
nomskega računa« ter jih novi poslovni model ni prepričal, je bila pač »ko-
lektivizacija isto kot ekspropriacija« (Kardelj 1959, 15). Glavno vprašanje
za nas pa je tukaj isto, kot so si ga že v tistem času morali zastaviti bral-
ci Slovenskega poročevalca, namreč, zakaj so tisti kmetje potem sploh pod-
pisali pristopno izjavo? Obstoječa literatura odgovore najpogosteje išče
v različnih pritiskih oblasti, od visokih davkov, doslednega izvajanja ob-
veznih odkupov, groženj do zaplemb premoženja (Čepič 2005a, 938–939;
Čoh Kladnik 2012, 79, 97).
Reportaža o dramatičnem dogodku v vasi Šmarje pri Ljubljani junija
1949 verjetno slika tipičen ambient zadružne kampanje. Po izgradnji lepe-
ga zadružnega doma, ki je premogel dvorano za 300 ljudi, je (Osvobodila)
Fronta tam organizirala množični sestanek, na katerem so razpravlja-
li o vključitvi novih kmečkih gospodarstev v mlado lokalno obdeloval-
no zadrugo. Slovenski poročevalec je zapisal, da so bili prisotni zadružni-
ki, omahljivci in tudi nasprotniki nove obdelovalne zadruge. Vrhunec
sestanka je bil napad glavnega govornika, ki se je dotaknil predvojne zgo-
dovine vasi in pokazal, »kako so si nekateri vaški bogataši nagrabili svoja
premoženja, kako so še dopoldne nosili bandero v procesiji, popoldne pa
kupili na dražbi posestvo sovaščana – posestvo, ki je bilo med brati vred-
no težke tisočake, zanj pa so dali skromen izkupiček za majhen boršt«. V
dvorani je postalo vroče in napadeni so najprej ugovarjali ter se skliceva-
li na »svoj trud in znoj«. Potem so umolknili. »Bili so poraženi, zgubili so
ves vpliv,« je poročal časopis in dodal, da so potem kmetje pričeli množič-
no vstopati v zadrugo, nazadnje je pristopilo 75 % vseh kmečkih gospo-
darstev na področju KLO Šmarje. Socialistična misel je v Šmarju dosegla
skoraj popolno zmago, je ocenil Slovenski poročevalec (»Obdelovalna za-
113
ko svojih KLO, ki jim je proizvodni plan (npr. po kilogramih mesa, žita, li-
trih mleka itd.) naložil OLO.
Čeprav je Temeljni zakon o kmetijskih zadrugah iz 6. junija 1949 va-
roval ali vsaj upošteval zasebno lastnino zemlje, drugih nepremičnin
in inventarja, je Slovenski poročevalec že slab mesec kasneje zabeležil, da
kmetje tega niso nujno tako razumeli: »V naših novih obdelovalnih za-
drugah naletimo na posamezne kmete, ki so pod vplivom sovražne pro-
pagande vstopili v zadrugo s hromečim občutkom, da so vse ‘izgubili‘, ko
so podpisali pristopno izjavo« (»Dobra organizacija je jamstvo za napre-
dek obdelovalne zadruge« 1949, 1). Kardelj deset let kasneje glavnega raz-
loga za tovrstne občutke ni več pripisoval sovražni propagandi. Za kmete,
ki so prej 150 let živeli v kapitalizmu in bili vajeni vse presojati iz »eko-
nomskega računa« ter jih novi poslovni model ni prepričal, je bila pač »ko-
lektivizacija isto kot ekspropriacija« (Kardelj 1959, 15). Glavno vprašanje
za nas pa je tukaj isto, kot so si ga že v tistem času morali zastaviti bral-
ci Slovenskega poročevalca, namreč, zakaj so tisti kmetje potem sploh pod-
pisali pristopno izjavo? Obstoječa literatura odgovore najpogosteje išče
v različnih pritiskih oblasti, od visokih davkov, doslednega izvajanja ob-
veznih odkupov, groženj do zaplemb premoženja (Čepič 2005a, 938–939;
Čoh Kladnik 2012, 79, 97).
Reportaža o dramatičnem dogodku v vasi Šmarje pri Ljubljani junija
1949 verjetno slika tipičen ambient zadružne kampanje. Po izgradnji lepe-
ga zadružnega doma, ki je premogel dvorano za 300 ljudi, je (Osvobodila)
Fronta tam organizirala množični sestanek, na katerem so razpravlja-
li o vključitvi novih kmečkih gospodarstev v mlado lokalno obdeloval-
no zadrugo. Slovenski poročevalec je zapisal, da so bili prisotni zadružni-
ki, omahljivci in tudi nasprotniki nove obdelovalne zadruge. Vrhunec
sestanka je bil napad glavnega govornika, ki se je dotaknil predvojne zgo-
dovine vasi in pokazal, »kako so si nekateri vaški bogataši nagrabili svoja
premoženja, kako so še dopoldne nosili bandero v procesiji, popoldne pa
kupili na dražbi posestvo sovaščana – posestvo, ki je bilo med brati vred-
no težke tisočake, zanj pa so dali skromen izkupiček za majhen boršt«. V
dvorani je postalo vroče in napadeni so najprej ugovarjali ter se skliceva-
li na »svoj trud in znoj«. Potem so umolknili. »Bili so poraženi, zgubili so
ves vpliv,« je poročal časopis in dodal, da so potem kmetje pričeli množič-
no vstopati v zadrugo, nazadnje je pristopilo 75 % vseh kmečkih gospo-
darstev na področju KLO Šmarje. Socialistična misel je v Šmarju dosegla
skoraj popolno zmago, je ocenil Slovenski poročevalec (»Obdelovalna za-
113
